BOB DYLAN

Love And Theft

Columbia, 2001

Dylan je pred časom v intervjuju izjavil, da se ne vidi rad na področju pompoznosti, ampak prej na področju burleske. Ob poslušanju njegove najnovejše mojstrovine dobi človek občutek, da je to mislil povsem resno. Dylanova triinštirideseta plošča Love And Theft je namreč polna ozračja in namigov, ki sodijo bolj na začetek 20. kot na začetek 21. stoletja. Tak je navsezadnje tudi Dylanov novi imidž – z umetelno pristriženimi brčicami in klobukom je podoben poklicnemu kvartopircu ali prevarantu iz obdobja pred veliko krizo. Vendar je namige mogoče razbrati ne le v glasbi in videzu, ampak tudi v besedilih, saj mimogrede citira vrsto pesmi slovitih bluesovskih glasbenikov in enako znanih pisateljev, kot sta recimo Tennessee Williams in Francis Scott Fitzgerald.

Podobno je z naslovom, povzetim po knjigi Erica Lotta, ki obravnava dobo minstrelov, torej komedijantov s počrnelim obrazom. Ti so si velikodušno 'izposojali' pri črnskih sodržavljanih – a ne samo videz, ampak tudi obnašanje, še zlasti pa glasbo. Podobno je že vseskozi z Dylanom, čigar glasba v veliki meri temelji na bluesu in vseh njegovih kasnejših hibridih, to seveda velja tudi za ploščo Love And Theft. Tokrat je novost, da se je Dylan vrnil še globlje v zgodovino »amerikane«, kot z eno besedo imenujejo celotno glasbeno in kulturno izročilo Amerike, da poleg pristnega bluesa in rockabillyja slišimo tudi pesmi, spominjajoče na jazz in popevčice, ki so se razvile v varietejih in drugih nočnih lokalih sumljivega ugleda.

Vse to bi bila seveda samo zabavna zunanja značilnost, če je Dylan ne bi podprl z besedili in izvrstno interpretacijo. Čeprav je glas – kolikor ga je sploh imel, bi pripomnili nekateri – že pred leti izgubil, se je to, kar mu je ostalo, naučil uporabljati tako spretno in učinkovito, kot ga nismo slišali še nikoli. Temu je treba dodati varljivo preprosta, v bistvu pa izjemno kompleksna besedila o stvareh, s katerimi se Dylan že dolgo ukvarja in bi jih lahko na kratko povzeli kot življenje v svetu, ki se je izpridil. Za nameček se besedila tokrat ne zdijo samo tožba nad lastno usodo, ampak je v njih dobršna mera ironije in, skoraj neverjetno, celo samoironije. Rezultat je nenavadna, razburljiva in očarljiva plošča, ki je v svojem kontekstu gotovo ne le ena najbolj izstopajočih letos, ampak šestdesetletnemu Dylanu tudi utrjuje položaj »večno mladega« in relevantnega umetnika. Tega je po vrsti povprečnih plošč v osemdesetih in devetdesetih letih znova pridobil z mojstrovino Time Out Of Mind (1997) in zdaj že leta trajajočo Neskončno turnejo, obsegajočo vsaj 200 koncertov na leto, med katero je pred poldrugim letom nastopil celo v Ljubljani. Z njeno pomočjo je dobil tudi najboljšo spremljevalno zasedbo po skupini Band. Samozavest in zadržana virtuoznost sorazmerno skromne petčlanske zasedbe je očitna od prve do zadnje pesmi plošče, ki jo je brez posebnih zvijač in dodatkov odlično produciral manj znani Jack Frost.

Jure Potokar