Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Katarina Višnar

FUGU

Fugu 1

Ici, d'Ailleurs, 2001

Kristalno čisti pop Francozov Fugu je lahko za poslušalca neznosno sladek in retro. Lahko pa se zgodi, da bo izraziti fugujevski manierizem, ki tu in tam preide tudi v baročno slavje, s svojimi melodijami sedel v poslušalčev spomin. Vsekakor pa je seksipilnost fugujevske glasbe v tem, da vsa matematičnost pazljivo strukturiranih skladb zdrsne mimo površnega poslušanja tako neopazno, da bo bežen spomin lahko zabeležil le popolno očarljivost celote.

Idejni vodja Fugu je skladatelj, pevec, klaviaturist in kitarist Mehdi Zannad. Diskografija skupine sega nazaj do leta 1994, ko so izdali prvo sedempalčno ploščo. Tri leta zatem so se pojavili na »split singlu« s Stereolab (zdaj pa v komadu Sol Y Sombra z glasom gostuje Laetitia Sadier), nato še na nekaj kompilacijah, leta 1999 pa so se na še enem »split singlu« vzajemno remiksali s Saint Etienne. Ves ta čas je Zannad uspel ohraniti izjemno nizek profil (low-profile) skupine, ki jo še po internetu komaj izbrskaš, kaj šele, da bi kakorkoli govorili o komercialnem uspehu. Fugu so ljubljenci francoske glasbene kritike, pri kateri nosijo oznako »misteriozni«, in, presenetljivo, angleško govorečih odjemalcev indie godbe. Mehdi Zannad ne govori prav dosti o glasbi, ki jo dela, še komade stežka naslovi kako drugače kot z malo začetnico »f« in vrstno številko. No, za dolgo pričakovani prvi album je pa pesmicam le dal za odtenek bolj konkretna imena. Kljub vsemu sta dva komada na albumu ostala brez naslova.

Vplivi skupine Fugu so nesramno očitni. V prvi vrsti gre za največje mojstre pop melodije: The Beatles ter The Beach Boys. Fugu torej navdihujejo podobni glasbeni viri kot The High Llamas. Toda tam, kjer se pri O'Hagnu začne nekoliko dolgovezno meditiranje, Fugu postanejo zelo funky in seksi. Lep primer za to je dvanajsti komad. Upočasnjeni, a ritmični Tsimbalon se začne s petjem dveh kitic, ki se iztečeta že proti koncu prve minute s patetično zasanjanim, a multienergetskim opazovanjem zvezd in z besedami »glowing, gazing, gazing«, nato pa se skladba izteka celi dve minuti. Toda kako! Ponavljanje krasne, a enostavne štiritaktne instrumentalne fraze do fade outa je lep dokaz, da sta količina »udarcev na minuto« in bobnanje povsem irelevantna pri izkazovanju tiste prave, zares občutene ritmičnosti in seveda posledične plesnosti neke glasbe.

Zannadov glas je baročno poln, za današnje čase je morda celo netrendovske barve. Z dediščino klasične glasbe se Fugu poigravajo podobno, kot so to počeli The Beatles z albumoma Rubber Soul in Revolver. Ker Zannad skladbe gradi na kvalitetni melodiji, je večglasno petje že samo po sebi umevno. Ritmična podlaga je pogosto zelo nestabilna, zato komadi veselo preskakujejo iz tega v oni ritem. Instrumentacija je zelo dorečena, raznobarvna in celo »picajzlasta«. Nadvse zabavna in duhovita začimba pa so konkretni zvoki, kot sta pospravljanje kuhinjske posode in otroški jok. Dramsko napetost in vsesplošno teatraličnost albuma samo še stopnjuje hitro nizanje komadov, ki v povprečju trajajo med minuto in pol ter dvema minutama in pol.

Sama se ne bi strinjala s kritiki, ki pod površjem retro godbe, kakršno delajo Fugu, vidijo nekakšen strašni modernizem. Fugu so ljubitelji glasbe šestdesetih let in imajo smisel za delanje glasbe, ki temelji na slogu šestdesetih let. Dejstvo, da v končni fazi njihova glasba le zveni kot izdelek našega časa, pa niti ni ne vem kakšno dokazilo modernizma. Fugu so zelo »fletni«, takšni, da jih mimogrede lahko podtaknete tudi staršem, saj jih bo fugujevsko blagoglasje skoraj gotovo prevzelo.

Katarina Višnar