JIM HALL

Jim Hall and Basses

Telarc/Intek, 2001

Jim Hall je eden izmed odličnih jazzovskih kitaristov, ki je bil zlasti cenjen v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let. V spomin se je zlasti zapisal kot sodelavec Sonnyja Rollinsa pri večini njegovih plošč, posnetih za RCA v šestdesetih letih (recimo The Bridge), pa tudi z lastno mojstrovino Concierto (1975), ki je od lani znova na voljo v Sonyjevi seriji Legacy.

Novi ustvarjalni vrh pa je Hall dosegel v zadnjem desetletju, se pravi med šestdesetim in sedemdesetim rojstnim dnem, ko je posnel vrsto plošč z velikimi zasedbami, na primer Dialogues, Textures, Jim Hall and Pat Metheny in lansko Grand Slam: Live At The Regattabar (vse Telarc/Intek).

Zadnja, posneta s petimi kontrabasisti (Scott Colley, Charlie Haden, Dave Holland, George Mraz in Christian McBride), je seveda zvočno za odtenek manj razkošna in bogata, a to še ne pomeni, da ni zanimiva. Prav nasprotno, zdi se, da lahko Jim Hall zanimivo in produktivno izrazi vse svoje kvalitete v vsaki zasedbi, tudi samo s kontrabasom ali dvema, kot je nekajkrat primer, pa bo še vedno pritegnil z uglajenim igranjem in tu in tam tudi s svežimi improvizacijami. Hall si namreč na plošči privošči zelo pisan izbor skladb, od štirih »abstraktnih« avtorskih improvizacij do zelo znanih standardov (Don't Explain s Hadenom) in prav zabavne Besame Mucho (s Colleyjem). Hall ves čas dokazuje, da je po zvoku in načinu igranja kitarist stare šole, po razmišljanju pa vsekakor ne kaže, da si je lani naložil sedmi križ.

Odličen zvok pa je pri ploščah založbe Telarc tako že samoumeven.

Jure Potokar