JOHN HAMMOND

Wicked Grin

Pointblank, 2001

Wicked Grin je prav posrečen naslov za ploščo, ki spada med najboljše, kar jih je John Hammond sploh kdaj posnel. Ta veliki ljubitelj bluesa, ki se bliža šestdesetim, je sicer doslej posnel petintrideset plošč in težko bi rekli, da je kakšna izrazito slaba, gre bolj za to, da so bile morda malo preveč predvidljive, kajti ne glede na to, ali jih je snemal solistično ali s skupino, so imele ta skupni imenovalec, da so bile na njih bolj ali manj predvidljive, čeprav mojstrsko odigrane priredbe znanih bluesov. Hammond je namreč napisal zelo malo lastnih skladb. Prav zato je ideja za »Zlobni nasmešek« ena najbolj posrečenih v zadnjem času in za nekatere gotovo tudi presenetljiva. Ali pa morebiti tudi ne.

Hammond je namreč posnel cel album priredb pesmi Toma Waitsa (samo sijajna sklepna je tradicionalni gospel s pomenljivim naslovom I Know I've Been Changed), ta pa je vse skupaj dobrohotno »požegnal« tudi s tem, da se je udinjal za producenta. Bleščeča zamisel, bodo rekli nekateri, kajti samo gluhi doslej še niso slišali, da je večina Waitsovih skladb pravzaprav blues, samo aranžmaji in interpretacija so drznejši in manj predvidljivi. Pa vendar morda šele v Hammondovih nesporno bolj tradicionalno bluesovsko zvenečih priredbah slišimo, kako neverjetno svež, duhovit in domiseln je Waits v svojih malih umetninah, ki spadajo v sam vrh ustvarjalnosti na področju popularne glasbe. Aranžmaji za večinoma majhno bluesovsko zasedbo (v kateri je treba izpostaviti izvrstnega klaviaturista Augija Myersa, orgličarja Charlija Musselwhita, pa basista Larryja Taylorja, ki se jim na kitari in klavirju pridružita še sam Hammond in maestro Waits) namreč omogočajo nemoteno razumevanje besedila, saj Hammond tudi poje s svojim običajnim solidnim baritonom. Že uvod, skladba 2:19, ena izmed dveh doslej neznanih - druga je naravnost lirična Fannin Street -, navduši v vseh ozirih, v nadaljevanju pa slišimo kronološki pregled skladb z vseh Waitsovih plošč od Heartattack And Vine do zadnje Mule Variations. Vrhuncev je pravzaprav več, osebno se mi zdi najlepša priredba pesmi Jockey Full of Bourbon z neverjetno učinkovito uporabo Myersove harmonike.

Wicked Grin je plošča, ki jo je vredno imeti ne samo zaradi Waitsovih songov ali zaradi Hammondovih prepričljivih priredb, ampak preprosto zato, ker imam občutek, da jo bom z veseljem poslušal še dolga leta.

Jure Potokar