Letnik: 2001 | Številka: 11 | Avtor/ica: Danijel Mežan

HANGED UP

Hanged Up

Constellation, 2001

Moram priznati, da zadnje čase ponovno kar precej časa posvečam razmišljanju o razvoju vedno čislane montrealske založbe Constellation. Prav. Ideološka plat sicer ostaja nedotaknjena in zvesta znanim načelom »naredi sam«, zvočna podoba pa ubira vsaj navidez povsem nove strune. Daleč stran od veličastnih, monumentalnih in nepozabnih simfonij, ki smo jih poznali po podvigih Godspeed You Black Emperor. Lep primer smo dočakali prav v zadnjih nekaj letih, ko je vodja te skupine - multiinstrumentalist Efrim - zaradi novih izzivov razširil avtorski talent na projekte, kot sta bila Mollasses in še posebej Silver Mt. Zion. Nastopila je doba minimalizma, premutiranega folk in blues revivla, konkretnega, kantavtorstva in elektronske abstrakcije. Izginila sta sijaj in pomp, nastopila pa je okleščena in povsem primarno organska zvočna verzija, ki je v prvi plan prvič postavila posameznika in njegovo razpoznavno identiteto. In to je zadnje čase pri Constellation postal pravi trend, saj projekti skorajda ne presežejo treh protagonistov in raziskujejo povsem drugačne zvočne sfere. Pa naj bo to lokalni melanholik in posebnež Frankie Sparo, konkretni art rockerji Fly Pan Am, ritmično razpuščeni »one man bend« 1-Speed Bike, nerazpoznavni improvizatorski elektronsko organski duo Re: ali pač - prav tako duo - Hanged Up. Tako kot vsi drugi, čuden in samosvoj, kar se le da. Pravzaprav mi prva asociacija prikliče v spomin predvsem najbolj razpuščene poskuse Silver Mt. Zion, saj imamo tokrat opraviti s povsem okleščenim instrumentarijem, ki ne preseže raznoraznih tolkal in viole. Prav. Občasno k celoti pristopita še bas in elektronska manipulacija, a to je tudi vse. Marsikdo bi obupal, nekdanje ustvarjalno jedro lokalne »out rock« zasedbe Sackville pa nezanimivo, navidez sterilno in za marsikoga predvidljivo »podlago« pripelje do neverjetnih vrhuncev. In Hanged Up sta na istoimenskem prvencu uspela zgraditi zares trdno, dinamično, melodično in nadvse poslušljivo ploščo. Tako, ki v klasični komorni ambient, ki zveni kot podivjana stara lokomotiva, »zavije« celo legendarno novovalovsko himno New Monday. New Order je zagotovo ne bi prepoznali, saj zveni prekleto bolj intimno in razgaljeno. In pravzaprav nakaže tudi tempo, ki vodi ploščo: predvsem raziskovanje različnih dinamik, ki jih lahko doseže miniaturen instrumentarij. Nekaj komadov je nadvse nepredvidljivih in se stvari loteva izrazito subtilno, na drugi strani pa najdemo tudi zapise, ki izstopijo že na prvi posluh. To je še najbolj razvidno v dveh »razvratnih« kosih muzike, kjer se duu pridružita že omenjeni Efrim na kitari, analognih klaviaturah in efektih ter Ian Ilavski (šef dueta Re: in založbe Constellation) na basu. In prav tu pride do izraza vsa nebrzdana energija skupine Hanged Up, saj v zvočni diverziji posežejo tja, kjer smo lahko leta 1970 občudovali tudi kult Outside The Dream Syndicate, ki so ga ustvarili Faust ob pomoči Tonyja Conrada.

Danijel Mežan