LUSTMORD

Metavoid

Nextera/Matrix Music, 2001

»Človeški razum ne bo nikdar sposoben dojeti vse globine in vseh plasti vesolja, ki nas obkroža. Kljub teoretskim in semiotičnim perspektivam, ki jih sestavljamo, bo celota še naprej nekaj nedosegljivega. Skozi neskončno tišino in grozo, onstran neskončnosti in merljivosti, bo naša vloga nepomembna in v najboljšem primeru odvečna.« Takšen je kvazi teoretski uvodnik albuma Metavoid, prikaza naše nesposobnosti dojemanja fizičnega stvarstva okoli nas. Ob zvokih, ki odpirajo album, nam takoj postane jasno, da Metavoid prihaja iz zapuščine, ki jo je za seboj pustila industrijska srenja iz osemdesetih let, le da so se zvoki izgubili nekje v obdobju računalniške manipulacije in tehnoidnih kultur. Metavoid se ne trudi biti elektronska plošča, saj takšnega statusa verjetno niti ne potrebuje. Industrijska scena je bila tako ali tako na čelu pionirjev elektronike že pred novodobno plesno glasbo. Že precej sugestivno poimenovanje komadov (The Eliminating Angel, The Outer Shadow ...) namiguje, da so zvoki na albumu gotski, industrijski ambienti, ki le v redkih trenutkih pričajo o svojem izvoru, kaj šele, da bi se v komadih pojavili kakšni stalni ritmi. Grozeče zvočne pokrajine se le redko spremenijo in vdajo vplivom človeške intervencije. Metavoid se zdi kot velik, črn monolit zvoka, ki počasi plava po naših ušesih in zahteva zelo pozorno in neprekinjeno poslušanje. Najbolj natančen opis za zvoke na albumu Metavoid bi bil grozeče, čeprav so privrženci industrije takšne obravnave verjetno že dobro navajeni. Sicer pa hitro postane očitno, da je Metavoid tesno povezan s filmsko glasbo, ki bi lahko spremljala dolge, statične kadre v znanstveno-fantastičnem ali grozljivem filmu. Takšna asociacija sploh ni naključna, saj je Brian Williams, ki se skriva pod imenom Metavoid, dolga leta skladal predvsem glasbo za filme. Bojda je sodeloval pri ustvarjanju glasbe za več kot trideset hollywoodskih filmov, med katerimi najdemo precej velika imena, kot so na primer The Crow, Strange Days, From Dusk Till Dawn ter Spawn. Sicer pa se ne smemo omejevati le na filmske zvoke, saj je bil Lustmord eden od prvih protagonistov industrijske scene, v dobrih dvajsetih letih delovanja pa se je v njegovi diskografiji nabralo sedem albumov. Njegova glasba sicer ni črpala iz industrijskih zvokov delovnih strojev in elektronskih naprav za ritem, saj njeno osnovo tvorijo predvsem posnetki naravnih virov zvoka, pa naj bodo še tako nenavadni. To so na primer posnetki kozmičnega delovanja, jam, grobnic in katakomb, s katerimi je Lustmord kasneje računalniško manipuliral in jih oblikoval v značilne grozeče ambiente. Več kot desetminutni zapisi na albumu Metavoid se razvijajo zelo počasi, v zraku pa ves čas visi neke vrste nedovršena napetost, ki stalno grozi z nenadnim izbruhom zvočnega nasilja. Ampak do takšnega izbruha nikoli ne pride, komad pa se običajno precej statično približa koncu. Podobni scenariji veljajo za ves album, ki je odlična zbirka temačnih, gotskih ambientov in vesoljskih blodnjakov. Predstavljajte si, da ste ujeti v neskončni tišini vesolja, za vami pa se grozeče približuje vesoljska ladja, ki označuje apokalipso. Torej: »soundtrack« za apokalipso.

Jure Matičič