MERZBOW

Dharma

2XHNI/Hydra Head Records, 2001

Masami Akita alias Merzbow je lansko leto kronal z izjemnim projektom gigantskih razsežnosti, ki ga je izpeljal skupaj z avstralsko založbo Extreme. Šlo je za Merzbox, projekt petdesetih nosilcev zvoka iz Masamijeve dvajsetletne kariere (ki pa so le pljunek v morje izdelkov, pod katerimi je podpisan kot Merzbow), ki ga je ustoličila za kralja noise glasbe, radikalne zvočne struje iz dežele vzhajajočega hrupa - Japonske. Merzbow je v teh letih zrasel v pravi kult, ustoličil glasbeni žanr, ki je že zdavnaj prerasel zgodnjo ažurno subverzivno naravnanost tovrstne godbe, njeno okrutno in izmaličeno estetiko in grobo, neposredno reakcijo na prevladujoče modele populistične pridobitniške glasbene mašinerije. Noise je dandanes že vpet v globalne distribucijske kanale, s tem dostopen množični potrošnji in podvržen kritiki s samosvojimi vrednostnimi sistemi. Doba noisa kot totalne »podn« godbene kulture (anti kulture?), obskurne fanzinske srenje in domala povsem kasetne struje je definitivno mimo. Zato se zdi vztrajanje na tej ravni, izvajanje hrupa kot sredstva za množično deviacijo, provokacijo, šok, terorizem ter kritiziranje, rahlo neprilagojeno, če ne celo reakcionarno.

Merzbow se je vedno zavedal zgodovinske pozicije svojega početja in komu je pri tem kaj dolžan; od zgodnjega dadaizma in akcijskega ekspresionizma (kot študent vizualnih umetnosti in slikarstva), preroških klicev italijanskih futuristov, free jazza, improvizacije, klasične avantgarde do punka (predvsem DIY estetike) in »zgodnje industrijske glasbe«. Tovrstne glasbene struje so se prav vse sprehodile skozi njegovo perverzno zvočno optiko, v kateri lahko domala ves čas spremljamo izvrsten občutek za nadzor nad podivjano in agresivno zvočno materijo, v kateri prevladujeta distorzija in feedback. Merzbow vedno črpa pomenskost iz neglasbenih virov, najsi jo jemlje iz sveta pornografije (predvsem iz temnic sadomazohizma), urbanega rituala (kot so denimo obujanje dionizičnega kulta Hermanna Nietzscha) ali izbljuvkov pop kulture.

V obdobju po Merzbox pa se ta rahlo infantilni nazor (predvsem v kontekstu noisa kot glasbene prakse) radikalno spreobrne, v korist samega zvoka, same glasbe kot čiste umetniške forme. Hrup v glasbi Merzbowa nikoli ni bil le zvočna kulisa (to je v domeni zgodnjih konceptov industrijske godbe in njenih noise naslednikov, ki je bazirala na estetiki šoka, performansu, »stejtmentu«), pač pa je bil in še vedno je sestavni del umetniškega izraza, glasbe, še toliko bolj v primeru plošče Dharma.

Dharma je prvi pravi albumski izdelek hrupnega veterana v dobi, ko je presedlal z analogne tehnologije na digitalno, na prenosni računalnik. Tudi ko je Akita uporabljal fizična glasbila, so v njegovih rokah dobila virtualno podobo prek različnih prenosnikov zvoka in efektov, s katerimi jih je maličil do neprepoznavnosti. Zato je izbira prenosnega računalnika (laptopa) z vsemi njegovimi manipulacijskimi zmožnostmi povsem logična. Za Dharmo je bojda kot zvočni vir, temelj, uporabil klavir, ki pa se razpozna le v eni izmed štirih skladb, ki sestavljajo ploščo. V vseh drugih prevladujejo zvočne motnje, piski, šumi, poki, distorzirane detonacije in budno nadzorovani izbruhi feedbacka. Nič več znanilstva nove dobe, kričanja k apokalipsi prevladujočih vrednot in namernega terorja naših slušnih kanalov, v maniri harsh noisa, temveč skrbno strukturirana godba z radikalnimi zvočnimi sredstvi. Dramaturgija zvočnih pokrajin je naravnost osupljiva, polna osupljivih preskokov in nenadnih prevratov v zvočnih vrtincih; od subtilnih, visokofrekvenčnih tonov, hrumečih zvočnih zank in diktirajočih postulatov tempa z uporabo feedbacka do nenadnih bolečih zarezov tišine. Vrhunec pa je umeščanje klavirskih zvokov v to nenavadno zvočnost. Dharma presega vse dosedanje izdelke Merzbowa in predstavlja zrelega glasbenika, ki je dokončno izpilil svoj izraz. To je plošča, ki Akito meče iz zvočne gverile in ga postavlja v samo jedro sodobne elektronske avantgarde. Hkrati je brca v zadnjico slednje, predvsem pretirano intelektualistične struje, ki v svojih dometih večkrat poklekne pred konceptom, ki je nad samo zvočno stvaritvijo. V Dharmi jih ni, a se po drugi strani zrcalijo v nezavednem. Prvič je Merzbow okleščen le na golo glasbo, zvok, ki ga raziskuje že dvajset let. Tokrat verjetno v najbolj »poslušljivi in ušesu prijazni« (?) maniri ... (www.hydrahead.com)

LukaZ