TARA JANE O'NEIL

In the Sun Lines

Quarterstick, 2001

Glasba Tare Jane O'Neil me je iskreno ganila ob dveh priložnostih: najprej ob poslušanju prvenca Peregrine ter zdaj ponovno, ko sem po dveh mesecih »sprehajanja mačka okoli vrele kaše« končno »padla« v njen drugi album, ki nosi naslov In the Sun Lines. Moč glasbe, ki jo dela Tara Jane O'Neil, se ne kaže v parametrih, kot so decibeli, virtuoznost in nabritost (torej izrazna sredstva, ki lažje poiščejo pot do poslušalca), temveč je položena mnogo globlje, v atmosfero in občutja, ki jih pomaga proizvesti. Najprej mi je bilo težko ali skorajda nemogoče, da bi In the Sun Lines ločila od vsega, kar mi je izpovedal Peregrine. Prepoznavanje drobnih razlik, ki bi izpričale ali ovrgle misel, da je drugi album korak naprej v primerjavi s prvencem, ni bilo lahko. Morda pa je ravno zato, ker gre za razgaljanje avtorice in vrhunsko introspekcijo, pot prepoznavanja vseh kvalitet tega glasbenega izdelka pravzaprav brez konca? Vsekakor je In the Sun Lines, ki je po tradiciji »težek« drugi album, uspešno našel ravnotežje med potjo, začrtano s prvim album, in iskanjem novosti. Še več: verjetno ga tudi nadgrajuje.

Izvrstno dodelane zvočne barve ter niansiranje jakosti in vlog glasbil so predvsem zasluga same Tare Jane O'Neil, pri tem pa so ji pomagali predvsem Dan Littleton (Ida), ki z njo v duetu zapoje komad Your Rats Are, Rachel Grimes (Rachel's), Samara Lubelski (Hall of Fame), legendarni louisvillski bobnar Ray Rizzo (11th Dream Day) ter dolgoletni glasbeni sodelavec Noel Hawley. Album je bil posnet v neki louisvillski plesni dvorani.

Več kot pozitivna ocena tega albuma v angleškem časopisu The Guardian (21. 9. 2001) poskuša odgovoriti, zakaj ne preseneča, da bogat glasbeni opus Tare Jane O'Neil (ki je na rockovski sceni že od začetka devetdesetih let) že vsekozi trka ob ignoranco glasbenih odjemalcev. Njeno delo je po avtorski plati skrajno brezkompromisno, v njem je vse polno odsotnosti lahkotne komunikacije s poslušalcem. Četudi izhaja iz post rocka, je glasba Tare Jane O'Neil vse prej kot (zgolj) post rock. Svojevrstna vizionarska kvaliteta pa veje iz najbolj izstopajočega komada na albumu, Sweet Bargaining: narediti postrockovski komad, iz katerega kipi melanholična energija bossa nove, je več kot osvežujoča novost. Je unikatna pot naprej, naproti nekim do sedaj še neznanim kvalitetam in neraziskanim ozemljem. Naj še enkrat potrdim že pred letom dni zapisano trditev: Tara Jane O'Neil je ena izmed najbolj spoštovanih vodilnih avtoric neodvisnega ameriškega rocka.

Katarina Višnar