PAUL MOTIAN AND THE E.B.B.B

Europe

Winter and Winter/Intek, 2001

Paul Motian je marca letos brez posebnega hrupa praznoval sedemdeseti rojstni dan, toda zelo težko bi rekli, da misli na upokojitev. Pravzaprav si sodobnega jazza brez njegovega subtilnega bobnanja skoraj ni mogoče zamišljati, naj igra kot spremljevalec takih mojstrov, kot so pianisti Marilyn Crispell, Paul Bley in Keith Jarrett, ali v lastnih zasedbah, kot je najnovejši Electric Bebop Band. Kot izjemno inovativen glasbenik in skladatelj nikoli ne podlega klišejem in nenehno utira nove, neizhojene poti. Tudi tam, kjer na prvi pogled ni več kaj doseči, kot je na primer v bebopu, ki je po mnenju puristov nepreseženi vrhunec jazza, Parker, Monk, Powell in še nekateri pa njegovi največji mojstri.

Motian se na plošči Europe – tako kot na odlični predhodnici Play Monk and Powell - bebopa loteva na zelo nedogmatičen način, ki mu ga prej omenjeni puristi gotovo ne bodo odpustili. Uporablja namreč električna glasbila – bas in dve električni kitari, temu pa dodaja še dva saksofona, in dokazuje, da je lahko bebop tudi petdeset let kasneje še vedno zanimiv, sočen, drugačen. Tudi zato, ker je izbral Monkove in Parkerjeve skladbe, ki niso posebej znane, jim dodal nekaj značilnih lastnih stvaritev (ena je delo kitarista Steva Cardenasa), tem pa dodal še odlično izvedbo skladbe 2300 Skidoo premalo cenjenega velikana jazza Herbija Nicholsa. Rezultat je plošča, ki jo je zaradi liričnosti in zvočne svežine prav užitek poslušati. Edini droben očitek je sorazmerna kratkost plošče, ki komaj presega štirideset minut.

Jure Potokar