PIANO MAGIC

Seasonally Affective 1996-2000

Rocket Girl, 2001

Po poslušanju rednih albumov bi Piano Magic še lahko označili za pop skupino, resda z vsemi možnimi predponami (avant, eterični, ambientalni), a še vedno pop. Temu se temeljito uprejo s posnetki na singlicah, ki so v pop svetu rezervirane za potencialne uspešnice. Načela Piano Magic so obrnjena na glavo; šele na singlicah, obvezno objavljenih na vinilu, izkažejo globoka nagnjenja do eksperimenta. Za povrh so singlice objavili pri majhnih, neznanih gramofonskih založbah (natančni kronisti so jih našteli kar 15), torej je bila eksperimentalna plat početja poslušalstvu prikrita. Z retrospektivno zbirko na dvojni CD plošči so ti posnetki postali dostopnejši, predvsem pa skupaj z njihovimi prispevki za kompilacije različnih izvajalcev (Tribute To Spacemen 3, Will Our Children Thank Us ...) na enem mestu združujejo vso slogovno raznolikost skupine.

To jim uspeva tudi zaradi ohlapne, stalno spreminjajoče se zasedbe. Nesojeni vodja Glen Johnson se večinoma resda pojavlja kot glavni instrumentalist, ponekod tudi kot pevec, a na nekaterih posnetkih sploh ni prisoten. Verjetno v želji po širjenju meja, ki jih sam ne zmore prestopiti. Piano Magic pa radi prestopajo. Njihov razvoj je lepo razviden prav z vsakim naslednjim singlom; na zgodnjih posnetkih so še zavezani predvsem angleški glasbi, končno so ob njej rasli, in kar po vrsti se poslušalcu zvrstijo asociacije na zgodnje New Order, Coil, na izvajalce pri založbi 4AD ... Z gostujočimi pevkami krhkih vokalov že gredo preko, prikličejo staroangleške bajke in povesti ob dovolj sodobni, a še vedno ustrezni spremljavi s pridihom baročnega popa. Še dlje stopijo v instrumentalnih, ritmično ponavljajočih se zapisih, se na daleč spogledujejo s Kraftwerk in Can, ne morejo mimo Briana Ena (nekaj zapisov so celo naslovili z Music For ... ), a vsemu dodajo sestavino atmosferičnih motenj in šumov, ki jih približa sodobnim elektronskih postopkom. Najdlje pa se podajo v improvizatorskih poskusih, malodane atonalnih igrah klavirja in klarineta. Niso virtuozi, niti analitiki, k ustvarjanju pristopajo rahlo naivno, bližnje ‘sorodnike’ bi lahko našli v skupini Pram. Le da Piano Magic s skromnejšimi sredstvi učinkujejo še bolj prostrano. Poskušajo se v smereh, ki jim niso vedno kos, in ostaja občutek, da so nekateri posnetki plod neskončnih improvizacij, pravzaprav izseki uspešnejših delov. Da pravzaprav ne vedo, kam jih bo vse skupaj pripeljajo, vedo pa, česa ne marajo. Poznajo glasbo.

Morda ta kompilacijska plošča zaokroža prvo petletko delovanja Piano Magic. Morda sedaj stopajo v novo, dostopnejše obdobje. Po lanskoletnem povabilu drugega najbolj znanega španskega režiserja Bigasa Lune, da za njegov film Son De Mar prispevajo glasbo, ki je pred kratkim izšla tudi na plošči, se utegne njihova kariera povzpeti navzgor. Zagotovo pa so Piano Magic zgledni nasledniki izvajalcev, ki so v osemdesetih letih utrditi razpoznavnost znamke 4AD. Novi redni album, napovedan za prihodnje leto, bo namreč izšel prav za to nekdaj zelo priznano založbo.

Janez Golič