CHRISTIAN SMITH

Tronic Treatment

Matrix Music, 2001

Pri Matrix Music nam pospešeno hitijo dokazovati, kako industrija tako imenovanih »mikstejpov« ne deluje le v ilegalnem podzemlju zapečenih ploščkov, ampak da je možno tovrstne izdelke dobiti tudi po povsem legitimnih, uradnih kanalih. Osebno sem bil vedno prepričan, da je bila najbolj verodostojna oblika mikstejpa na kaseti. Ta oblika hitrega posredovanja najnovejših komadov in najbolj modnih glasbenih inovacij se je rodila v pionirskih dnevih hip hopa, prodajal pa jo je običajno čuden tip za prvim vogalom. Od konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let se položaj ni bistveno spremenil. Podobni procesi so se nadaljevali z bootlegi v rockerskih sferah, popoln razcvet pa je prinesla hiperaktivna tehno kultura, ki dobesedno vsak nastop in didžejanje zabeleži na nosilec zvoka in ga razmnoži za potrebe godbe željne množice. Tako iz mimovozečih avtomobilov ne boste slišali le katerikoli mikstejp, ampak čisto zadnjega Umeka naravnost iz Ambasade Gavioli. No, pri Matrix Music so neutrudno potrošniško mrzlico zajezili (ali pa le še dodatno sprožili?) z Valentinom Kanzyanijem in njegovim Rock The Discotheque, vztrajno in »ziheraško« pa nadaljujejo s švedskim tehno zvezdnikom in producentom (posnel je dve mali plošči) Christianom Smithom. Njegov mikstejp se imenuje Tronic Treatment, po njegovi lastni založbi ter majhnem klubu, ki ga vodi v New Yorku. Tja se je pred kratkim preselil iz Stockholma, saj si bo lahko iz Velikega Jabolka še bolj zanesljivo zagotavljal trdno mesto v tehno skupnosti. Morda selitev v New York zveni precej simbolično, še posebej, če pomislimo, da je njegova najljubša klubska usmeritev ravno Azija. Ampak pustimo politiko pri miru. Tronic Treatment ni tako hiter kot Rock The Discotheque, saj Smith verjetno ne potrebuje več tehničnega dokazovanja pred mlajšimi kolegi. Zato se vsa akcija odvija v slogu, saj se plošček začne s house godbo, preide v tech-house, konča pa se v solidnem tehno tempu, ki vmes razkriva celo nekatere bolj elektroidne trenutke v obliki Zete Reticule (za imenom se skriva Umek). Smithovi miksi so natančni in odlično časovno odmerjeni, čeprav je bil Tronic Treatment posnet v živo na treh gramofonih v avstralskem Melbournu. Poleg konkretnega miksanja, ki bi moralo načeloma zadovoljiti vse tehno puriste, navdušujejo še kubanske podlage, navdušujoče skrečanje, Smithova lastna produkcija in odlična atmosfera celotnega miksa. Za konec le še nekaj konkretnih referenc in producentov, ki so se znašli na Smithovih gramofonih: Gaetano Parisio, Junior Sanchez, Trevor Rockliffe, Ben Sims, DJ Shufflemaster, Oliver Ho, Adam Beyer ...

Jure Matičič