TIED and TICKLED TRIO

Electric Avenue Tapes

Clearspot, 2001

Skupina bo zagotovo ostala vsaj do neke mere vedno zavita v skrivnost. Če ne drugega, zavaja že samo ime, saj imamo opraviti s šestimi kreativnimi muzikantarji, se pravi, da je bend bržkone 'unikaten', še preden ga sploh poženeš skozi slušne celice. Ko pa se to le zgodi, lahko kaj hitro ugotovimo, da so še precej več. Nenazadnje so že od srede devetdesetih let pravzaprav zastavonoše bavarske drugačnosti, ki se projicira predvsem z izjemno samosvojo sceno mesteca Wielheim. Tistega avantgardnega okolja, ki je s skupinami tipa The Notwist, Village Of Savoonga, Couch in še nekaterimi drugimi, ponudil napredek in zvoke preučil na precej drugačen način. Sveže, ustrašil se ni nobene fuzije, z ideologijo 'naredi sam' pa je vedno poskrbel, da se je žanrska 'ujetost' razbila na prafaktorje. In prav Tied and Tickled Trio so v zadnjih letih najbolj avanturistično raziskovali možnost, kako izvirno združiti elektroniko, eksperimentalni rock, free jazz ter urbani atmosferični dub. Zveni popolno in nadvse razburljivo; zanimivo, da je ves ta čas pisec tega besedila pravzaprav občutil tako imenovano ljubezensko-sovražno razmerje do skupine. Sliši se res precej hudo, a začetna neizpodbitna strast, ki so jo zakuhali priznana brata Acher in razpuščena druščina, je kaj kmalu usahnila in zbledela. Smešno in skorajda nedopustno za ljubitelja muzike, a četudi nikoli nisem dvomil o njihovi originalnosti in nadvse ustvarjalnem talentu, se je na sredi poti nekje vendar zataknilo. Sledil sem pač misli, da bi nad samosvojo in suvereno držo istoimenskega prvenca le stežka »prevladalo« nadaljevanje. In pred dvema letoma, ko je izšla plošča EA1 EA2, so Tied and Tickled trio po zgolj dveh ploščah postali pač le še eden od vrste bendov na mojem meniju. Resnici na ljubo, hvaljena plošča EA1 EA2 le ni do potankosti in v celoviti podobi zbistrila idej, skorajda vedno je na pol poti tudi omagala. Če je prvenec v letu 1998 več kot očitno sijajno izrazil enotno atmosfero odprtosti in drznosti kolektivne improvizacije, ga omenjena plošča vsekakor ni nadgradila in poglobila. To pa je bil bržkone eden od glavnih dejavnikov, ki na mojem obrazu zagotovo ni mogel roditi zadovoljstva.

A na koncu koncev se dandanes le izkaže, da so bile moje sodbe malce prehude. Še vedno pa sem prepričan: če bi takrat bogate zvočne konstrukcije obsežno razširili, dodajali plast za plastjo ter jih raztegnili v epske razsežnosti, če bi se to zgodilo, bi bržkone ustvarili neverjetno atmosferično in meditativno doživetje. In ker je elektronska manipulacija ob tisti priložnosti prevladala nad živo igro, smo morali počakati še dve leti, da se je druščina vrnila na stara pota. Sijajna nova plošča Electric Avenue Tapes namreč skupino ponovno predstavi v popolni, naravni in primarni luči, ki situacijo prepušča naključju in spontanemu toku. In tokrat ponovno najdejo tisti magični recept, ki poskrbi, da se simbioza elektrike in tradicionalnih akustičnih glasbil spet zazdi enakovredna - in ne skorajda škodljivo napadalna, kot ob zadnjem poskusu. Tied and Tickled Trio so pač v osnovi vendarle živ bend, in bog ne daj, da bi efekti pretirano preobremenili melodije ali da bi živa poliritmija podlegla dodatni ritmični sintetiki. Naj se slišita sila in moč bobnečega dvojnega basa, blagoglasnega klavirja in nenehno tekočih pihalskih nanosov.

Danijel Mežan