PHIL UPCHURCH

Tell The Truth!

Evidence/Statera, 2001

Phil Upchurch je eden tistih glasbenikov, za katere radi zapišejo, da ste ga slišali, čeprav zanj še niste slišali. In v njegovem primeru to tudi v resnici drži. Od sredine petdesetih let dalje, ko se je kot najstnik udinjal za basista pri legendarnem bluesmanu Otisu Rushu, je igral tako rekoč z vsemi: od legend založbe Chess (npr. Howlin' Wolf), pri kateri je bil studijski glasbenik, do Raya Charlesa, Whitney Houston in Michaela Jacksona. In tem lahko dodamo še jazzovske glasbenike, kot so Herbie Hancock, Stan Getz in Dizzy Gillespie. Vmes je ta odlični kitarist in občasni basovski kitarist posnel več kot dvajset lastnih plošč, med katerimi je nekaj zelo dobrih, toda vse so izšle pri manjših založbah in niso bile nikoli deležne pozornosti, ki bi si jo zaslužile.

Morda bo tako tudi z najnovejšo Tell The Truth!, čeprav bi si zagotovo zaslužila boljšo usodo. Gre namreč za eno tistih redkih plošč, ki presenetijo, pravzaprav kar osupijo. Ne samo z izborom zelo poslušljivih skladb pretežno jazzovskega izvora, ampak tudi s tehnično izjemno dovršenim igranjem Upchurcha in anonimnega klavirskega kvarteta, ki ga spremlja. Toda še najbolj osupijo in navdušijo zares domiselne in sveže priredbe standardov, kot sta denimo Misty in Take Five. Gotovo je treba nekaj te privlačnosti pripisati temu, da Upchurch nikjer ne more niti noče skrivati bluesovskih korenin, zato imajo prav vse skladbe vsaj nekaj bluesovskega občutja, ki doseže vrhunec v prelepi solistični izvedbi St. Louis Bluesa.

Tell The Truth! je iskrena, odlično uravnotežena plošča lahkotnih melodij tako rekoč neznanega mojstra kitare. Gotovo bi si zaslužil večje priznanje, toda mehanizmi slave in uspeha so v glasbeni industriji včasih povsem nedoumljivi. Čas bi bil, da bi se za Upchurcha vendarle nekoliko spremenili.

Jure Potokar