BIG BAND RTV SLOVENIJA S KATE IN MIKOM WESTBROOKOM

Cankarjev dom, Ljubljana, 1. 10. 2001

Najlepše, kar se je lahko zgodilo slovenskemu jazzovskemu občinstvu, ki mu ni bilo vseeno, ker je bilo ob sicer relativno obilnem deležu kvalitetnih koncertov tujih jazzovskih glasbenikov deležno zelo stereotipnih letnih predstavitev nacionalnega jazzovskega orkestra, je, da se je ta pričel družiti z mednarodno uveljavljenimi jazzovskimi osebnostmi. Če orkestru to v začetku ni povzročalo posebnih muk, a ga je zato ohranjalo v povprečju, saj so gostje pomenili le nadgradnjo znanega, se je ta odnos v zadnjih dveh letih radikalno spremenil. Samo upamo lahko, da tudi usodno, saj bi to pomenilo povsem novo obdobje - in s tem ustvarjalno kvaliteto – za ta pomembni slovenski glasbeni organizem. Ob vseh »trzavicah« in nelagodjih, celo nasprotovanjih posameznikov v edinem slovenskem poklicnem jazzovskem agregatu, se stvari – kot se kažejo zunanjemu opazovalcu – zlagoma zlagajo na bolje. Pravzaprav že kar na odlično. Upam, samo, da ne prehitro! In prav tako lahko upamo, da bodo prevladali zagovorniki tega premika k odprtosti, različnosti in ustvarjalnosti. Po Mathiasu Rueggu in Butchu Morrisu – če omenim samo dve najbolj radikalni soočenji Big banda RTV Slovenija z aktualno planetarno glasbeno ustvarjalnostjo v jazzu – je bilo sodelovanje z Mikom Westbrookom zagotovo zahteven ustvarjalno-prilagojevalen zalogaj. Westbrook se je s kontinuiranim in navkljub številnim disgresijam, lomom in preskokom prepoznavnim ustvarjalnim kredom že vse od zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja neizbrisno zapisoval v seznam najpomembnejših evropskih glasbenih ustvarjalcev s konca 20. stoletja ne glede na žanr ustvarjanja. Je namreč prav toliko jazzovski kot tudi skladatelj »nove«, »sodobne«, »resne« »skladane« godbe. Mi ga po spletu okoliščin pač sprejemamo kot enega najvidnejših soustvarjalcev sodobne angleške in s tem evropske postjazzovske godbe.

Vsi podatki govorijo o tem, da njegovo soočenje z ljubljanskim »big bandom« ni bilo lahko. To stanje ne dokončno konsumiranega razmerja je bilo mogoče razbirati tudi med samim koncertom. Najprej naj omenim, da se resno govori, kako se nekateri sicer vidni »uslužbenci« tega orkestra ponovno – spomniti se je treba namreč že omenjenih sodelovanj z Rueggom in Morrisom – niso znašli v spremenjenem položaju, ki je nastal z Westbrookovim prihodom. In potem preprosto niso sodelovali; z opravičilom ali brez, nekateri pa preprosto zato, ker so imeli isti večer zasebno glasbeno »tezgo« nekje drugje. Plača jim gre tako ali tako iz naročnine RTVS! Takšno ignorantsko obnašanje posameznikov pa mojstra Westbrooka ni potrlo. Nasprotno: z večinskim preostankom novosti in kvalitetnih tujih izkušenj očitno željnih je ustvaril impozanten večer glasbenih rekonstrukcij številnih, sicer s plošč znanih lastnih del, pronicljivo pomemben delež je dal svojim »čestitkam« Duku Ellingtonu, saj je zagotovo hitro »prečital«, kaj je blizu senzibilnosti ljubljanskega »velikega jazzovskega orkestra«. Vendar je bila prirejena jazzovska tradicija le povezujoča rdeča nit. Westbrook jo je obdal z vrsto zahtevnejših avtorskih rešitev, s tem pa člane orkestra pogosto spravil tudi v hude preizkušnje. To so bile še posebej vokalne skladbe iz ciklusov Cortege in London Bridge is Broken Down, v katerih je vodilno vlogo prevzemala Kate Westbrook; s svojo kompleksnostjo so presegale nekajdnevno osvajanje »evropske« suverenosti vodilnih članov orkestra. A kot običajno so se nekateri v dani situaciji znašli bolje od drugih. Še posebej velja omeniti trobentača Davida Jarha, morda najpomembnejšo okrepitev »big banda« v zadnjih nekaj letih, pa entuziastični prispevek kitarista Igorja Bezgeta, ki je – takšna mu je, kot kaže, te dni pisana usoda – »uletel« v situacijo namesto »upravičeno« (?) odsotnega Primoža Grašiča, pa silno kooperativno pihalno skupino v orkestru ter ne nazadnje ponovno oba odlično dopolnjujoča se tolkalca, ki postajata že kar zaščitni znak teh mednarodnih soočanj: bobnarja Ratka Divjaka in v tem primeru tolkalca Aleša Rendlo. Mike Westbrook bi seveda lahko odbral tudi drugačen repertoar; ni bilo ne Rossinija ne Beatlesov. Kako bi s temi – in še s kakšnim zahtevnejšim izborom iz njegovega skladateljsko-prirejevalskega opusa – hodil »vštric« Big band RTV Slovenije, lahko samo ugibamo. A ob tem tudi sklepamo na njegovo mojstrsko modrost »pravega odbirka«. Ta, ki je bil ponujen, je – gledano počez – deloval odlično. Samo upati je, da se tisti, ki v zadnji instanci krojijo program in sodelovanja Big banda, zavedajo opisanih premikov. In da razmišljajo približno tako: »Kaj pa, če bi Mathiasa Ruegga ali pa Mika Westbrooka povabili, naj se gresta kakšno leto umetniškega direktorja tega RTV orkestra?« To seveda ne bi bila nobena velika inovacija (gl. Francija, Švica, Danska in skandinavske države!), a zagotovo usoden premik v slovenskem jazzovskem življenju.

Zoran Pistotnik