LYDIA LUNCH + TERRY EDWARDS

Velvet Rock Club, Montereale Valcellina, Italija, 5. 10. 2001

Lydia Lunch se ne preda. Pri dobrih štiridesetih letih se na povabilo poda v vsak kotiček obljudenega planeta, širi angažirano misel in ohranja izvorna načela.

Obisk njenega nastopa v klubu Velvet v vasici Montereale Valcellina blizu Pordenona se je izkazal za dobro potezo. Kraj leži le streljaj od ameriške baze v Avianu, sredi redko naseljene pokrajine, v luči nedavnega ameriškega napada na Afganistan in islamske grožnje s sveto vojno, pa je že tako srhljiv okoliš pridobil še za stopnjo večjo mero morbidnosti; no, sam klub je več kot zgleden prostor za manjše koncertne dogodke in za plesne zabave. Oboje je Lydia Lunch, jedko in brez dlake na jeziku, pokomentirala. Na vsej evropski turneji jo je spremljal saksofonist in trobentač Terry Edwards, izredno prilagodljiv glasbenik z značilno angleškim dendijevskim videzom in iskrivo humornim nastopom, prav na prvem nastopu italijanskega dela turneje pa se jima je pridružil še klaviaturist, ki je znal z občutkom odmerjati organske semple. Vsi so ob pomoči posnetih matric nastop približali glasbi z njenega dobrih dvajset let starega albuma Queen Of Siam. Torej je lahkotno zapeljiv jazzovski groove pospremila z gibi orientalskih plesalk, primerno nališpana in z obvezno cigareto v roki je bila nared, da nas začara. To je bila le krinka, Lydia nas je želela speljati na teren, kjer bi njena beseda še globlje zarezala v Zahodno zavest. Očitno preverjena točka je povsem uspela, občinstvo, sicer večinoma namenjeno na celonočno rajanje, ji je prisluhnilo s spoštovanjem, ki ga, na primer, v Orto klubu še nisem doživel. Je izredno prodorna govornica, prepričljiva v vsej pojavni obliki, ostra kot britev, tudi spontana. Uvodni komentar je namenila aktualnim dogodkom, brez sprenevedanja in izjem je vse politike označila za teroriste. S priredbo The Spy Jima Morrisona se je prelevila v vohuna, le da je njena dejavnost bolj kot na hišo ljubezni usmerjena v politiko. Cinizma ji nikoli ne zmanjka, dogodki pa ji le še pritrjujejo. »Women and children are first ...« se smehlja v zlagani dobroti, in hladno nadaljuje » ... casualties of war«. In našteva naprej svetohlinstva, ki jim botrujejo vojni samodržci, denarni mogotci, politični veljaki, ne da bi pozabila na vsakogar, ki v svoji lokalni miselnosti podlega okostenelim "resnicam". Običajno na račun nemočnih. Prav na njihovo stran se že skoraj 25 let postavlja Lydia Lunch, ne s pomilovanjem, temveč s pozivom po akciji.

Z zajedljivo sladko, napol govorjeno, napol peto interpretacijo nima nobene možnosti, da bi osvojila srca povprečnega potrošnika poprockovske godbe. V priredbah dovolj znanih napevov najprej pritegne, a vsebino preoblikuje v svoje namene. Na koncertu se je priredbam večinoma izognila, ob koncu pa je le izkazala spoštovanje do Terryja Edwardsa in izvedla njegovo pesem I Like My Low-Life Low. Ji je pač pisana na kožo. In če je koncert trajal manj kot uro, je bila to polno izkoriščena, nadvse intenzivna ura.

Če ste jo tokrat zaradi nekaj večje oddaljenosti od naših krajev zamudili, nič hudega. Čez leto, dve, bo spet nekje tu. Morda v malce drugačni zasedbi, a isto angažirana, ostra, neizprosna.

Janez Golič