MAHOTELLA QUEENS

Festival Mesto žensk, Cankarjev dom, Ljubljana, 8. 10. 2001

»Izbrušeno in strastno petje, prepletanje plesnih ritmov in spektakularen nastop v živo,« je obljubljal letak h koncertu ta trenutek zagotovo najstarejšega južnoafriškega ženskega pevskega tria v Ljubljani. In rečeno naravnost ter takoj: točno to smo dobili. Seveda pa najprej najpomembnejše: še eno še vedno pravočasno ter glasbeno in izvedbeno dovolj kvalitetno srečanje z zgodovino – s tistim, kar je pač po nareku bioloških zakonov še ostalo od legend južnoafriške mbaqange kot ene temeljnih determinant preporoda tamkajšnje koreninske popularne godbe v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, več kot uspele producentske kombinacije Mahlathini and The Mahotella Queens with Makgona Tsohle Band. Te kombinacije ne omenjam po nemarnem, kajti na ljubljanskem koncertu je veliko bolj kot na prvem, sicer odličnem samostojnem albumu »kraljic« po Mahlathinijevi smrti in razpadu prej omenjene kombinacije prevladovalo jedro te sintagme, a sta umanjkala oba njena pola: Mahlathinijeva vokalna nadgradnja povsem, čeprav ne usodno, prispevek Makgona Tsohle Band Westa Nkosija pa še posebej takrat, ko se je pomlajena štiričlanska ekipa podala igrati po svoje. Mladi štiričlanski kvartet je zagotovo najšibkejši člen sedanje kombinacije, vendar ne toliko zaradi instrumentalne neveščosti, pač pa zaradi izrazitega pomanjkanja izkušenj in s tem povezane ustvarjalne samostojnosti; ta zadnja trpi tudi pri domiselnosti v iskanju avtorskih rešitev. Zato so bili njihovi samostojni prispevki »čisti dolgčas«, njihova spremljava »kraljic« pa nič več kot korektna.

Pač pa so ves čas presenečale skoraj šestdesetletne dame, ki jih – resnici na ljubo – v obdobju Mahlathinija nismo nikoli videli drugače kot sicer odlično vokalno spremljevalno žensko skupino, po njegovi smrti pa smo jih preprosto odpisali. Že s prej omenjenim samostojnim albumom so zaukazale povsem drugačno percepcijo minulega dela in sedanjega položaja, s koncertnimi nastopi pa jo povsem nedvoumno potrjujejo; tudi z ljubljanskim. K prepričljivi pevski artikulaciji ter neverjetno energičnemu odrskemu nastopu, katerega dinamika se – logično – prekinja samo takrat, ko leta zahtevajo premor, temu pa je elegantno podstavljena scenska razsežnost bodisi predstavitve benda, bodisi zamenjave kostumov, je nujno dodati še prepričljiv avtorski prispevek. Če so ga Mahotella Queens v preteklosti zapostavljale na račun prevladujočih slavnih skladateljskih sodelavcev, predvsem samega Mahlathinija in pa Westa Nkosija, tako da so podpisi posameznic v trojici pod pesmi, ki so jih izvajale, precej redki, je sedanja situacija avtorsko povsem drugačna: koncertni repertoar v Ljubljani, kakor tudi na omenjenem albumu, sestavljajo (skoraj) izključno njihove lastne skladbe. In, treba je ugotoviti, te niso v ničemer šibkejše od tistih, izvajanih in slišanih v »zlatem Mahlathinijevem« obdobju. Za njihovo celovitost jim niti ne manjka toliko »prelet« njegovega grlenega, improviziranega glasu, kot pa trdnejša, suverenejša spremljava. Če se bo mlada četvorica dovolj kmalu znašla, bodo skupaj zadovoljili tudi to, morda za koga že pikolovsko pričakovanje. Do takrat pa bo zame veljala ugotovitev: hvaležen sem okoliščinam, ki so Mahotella Queens pripeljale v Ljubljano ter mi končno omogočile srečanje z njimi in s tem dotik nečesa glasbeno najbolj dragocenega iz zapuščine južnoafriške popularne godbe druge polovice prejšnjega stoletja. A če so me same prepričale o upravičenosti slovesa, me sam nastop ob plitkosti »suporta« ni v celoti prepričal o tem, da je njihov sedanji prispevek legitimno nadaljevanje historičnega in aktualnega glasbenega dogajanja v njihovi domovini.

Zoran Pistotnik