CHARLES LLOYD QUARTET

Jazz and Wine of Peace, Občinsko gledališče, Krmin, Italija, 26. 10. 2001

Tisto, kar tudi boljšega poznavalca saksofona in jazza navduši, ko na koncertu gleda in posluša takega mojstra glasbila, kot je Charles Lloyd, so gotovo neverjetna lahkota, liričnost in mehkoba zvokov, ki jih je sposoben izvabljati iz njega. Zdi se, kot da je igranje na saksofon otroška igra, prej omenjeni atributi pa nekaj, kar je povsem samoumevno. Resnica ne bi mogla biti bolj drugačna, to je tudi razlog, da je Lloyd v zadnjih letih spet postal eno velikih imen saksofona in da njegove plošče kar po vrsti dobivajo izjemno laskave ocene.

Na letošnjem festivalu Jazz and Wine of Peace v italijanskem Cormonsu oziroma Krminu, slabih petnajst kilometrov od državne meje, je bil Lloyd kljub po imenih zanimivemu programu gotovo največji zvezdnik, ta status pa je z odličnim nastopom kvarteta samo potrdil. Večina nastopa je bila posvečena predstavitvi Lloydove najnovejše plošče Hyperion With Higgins, ki pravzaprav prinaša drugi del snemanja, iz katerega je lani nastala lirična mojstrovina The Water Is Wide (ECM/Statera), samo da so tokrat vse skladbe Lloydove in da je glasba, posvečena prezgodaj umrlemu odličnemu bobnarju Billyju Higginsu, ki jo je tudi pomagal ustvarjati, nekoliko bolj dinamična.

Lloyd je na turneji s kvartetom, v katerem ni pianista (na plošči je to izvrstni Brad Mehldau), druga sta seveda tudi bobnar Billy Hart (z njim je Lloyd že sodeloval) in kontrabasist Marc Johnson, zato pa ostaja izjemni kitarist John Abercrombie. Ta ima zaradi odsotnosti klavirja na koncertu vlogo, ki je povsem enakovredna Lloydovi, pravzaprav sta si solistične dele ves čas izmenjevala in Abercrombie je znova dokazal, kako subtilen in nevsiljiv kitarist je ter kakšno bogastvo zvočnih odtenkov in razpoloženj je sposoben ustvariti. Zdelo se je, kot bi bil narejen za dopolnjevanje Lloydovega tenor saksofona, nekaj podobnega pa je mogoče reči tudi za Harta in Johnsona, saj je očitno, da Lloyd pri spremljevalcih išče predvsem mehkobo in uglajenost, ki sta seveda predvsem odlika mojstrskih glasbenikov.

Nič čudnega torej, če je kakšnih petsto poslušalcev (med katerimi je bilo domačinov komaj za vzorec, zato pa je bilo kar veliko Slovencev), kolikor se jih je zbralo v Občinskem gledališču, kjer poteka festival, igranje Lloydovega kvarteta sprejelo izjemno toplo in z najglasnejšim aplavzom nagradilo odlični priredbi znanih balad Georgia in The Water Is Wide.

Upam, da je kaj resnice na govoricah, da naj bi Lloyd naslednje leto nastopil tudi na festivalu v Ljubljani, saj je eden od tistih jazzovskih glasbenikov, ki jih je zares treba slišati tudi v živo.

Jure Potokar