THE AMERICAN ANALOG SET

KSET, Zagreb, 28. 10. 2001

Pred The American Analog Set je v zagrebškem Ksetu nastopil nemško govoreči kantavtor, čigar sicer angelsko lep glas ni pomagal, da si ne bi že po dveh ali treh ljubezenskih pesmih, zaigranih na klaviature ali kitaro ter napravo za ritem, zaželela, da bi se takšno »ogrevanje« čimprej končalo. Glasba se je slogovno zelo naslanjala na otoški kitarski pop rock devetdesetih let, neinventivni komadi pa so se vlekli v nedogled.

Kmalu po koncu prvega nastopa so moja že precej izmučena ušesa in nagrizeno potrpljenje začeli celiti The American Analog Set z glasbenim balzamom. Skupina naj bi krmarila nekje po sledovih Tortoise iz časov albuma TNT in Stereolab; moje prvo srečanje z glasbo skupine je hitro dokazalo resničnost te trditve, četudi bi bilo preveč enostavno, če bi The American Analog Set opredelili kot zgolj posnemalce določenih slogov. Nenazadnje je današnja glasba polna eklekticizma izredno širokih obzorij in vzorov; med eklektike se uvrščajo tako Tortoise in Stereolab kot tudi teksaški The American Analog Set. Verjetno ne bi dosti zgrešila, če bi rekla, da gre pri slednjih za lažjo, dietno, filtrirano verzijo godbe, ki bi jo lahko umestili v spekter med sodobnim neodvisnim popom ameriškega izvora in chicaškim postrockom. Prijeten zvočni ambient, ki so ga ustvarili The American Analog Set, je morda pravo nasprotje tistemu, ki ga spletejo pravoverni rockovski koncerti, a je po svoje prav »fajn«, da te sem ter tja kakšen rockovski koncert nežno poboža po laseh. Ta je že bil takšen.

Katarina Višnar