OMARA PORTUONDO

Cankarjev dom, Ljubljana, 29. 10. 2001

Ko je Omara Portuondo stopila na oder nabito polne Gallusove dvorane in prvič zaploskala z rokami, je bilo jasno, da je vsaj glede publike koncert že narejen. Zato je bilo kasneje toliko bolj nerazumljivo njeno stalno podžiganje publike, ko pa bi se bilo bolje ukvarjati s spremljevalnimi glasbeniki. Pri nastopu Omare Portuondo so se mi ves čas pred očmi prikazovale primerjave s Celio Cruz, to je bilo seveda moteče, pa vendarle po svoje dobrodošlo. Pri Celiji sta zvezda večera in njen glasbeni spremljevalec, salsero Jose Alberto »El Canario«, neprestano podžigala glasbenike na odru in tako proti publiki spravljala potrebno energijo, pri Omari pa je bilo ravno nasprotno. Za vsak najmanjši glasbeni izstop je bilo potrebno že omeniti solista in od publike nemudoma izsiliti aplavz. Če dodamo še nekaj značilnih zahodnih vzorcev show businessa in stalno omenjanje blagovne znamke Buena Vista Social Club, potem je jasno, da smo na odru Cankarjevega doma videli damo, ki se je na stara leta hitro naučila metod zadovoljevanja potreb kar najširšega dela občinstva.

V osnovi sta vzroka za moje nelagodje ob njenem ljubljanskem nastopu dva. Prvi je ta, da je glasba, ki nam jo igrajo kubanski glasbeniki, v osnovi glasba za ples in jo kot tako v domovini tudi izvajajo. Drugi vzrok je posledica prvega: Cankarjev dom pač ni ustrezno prizorišče zanjo, evropska publika (ne samo naša) pa to glasbo sploh spremlja akademsko in seveda nazaj dobiva točno to, kar si želi. Omara Portuondo je sicer v odlični izvedbi skladbe No me llores dvignila dvorano na noge, ampak ji je kmalu za tem zmanjkalo energije, da bi jo v evforiji tudi obdržala. Verjetno tudi zato, ker je bilo med poslušalci ogromno ljubiteljev kubanskih plaž tipa Varadero ali filma Wima Wendersa, ki je Portuondino slavo sploh ponesel v širši svet. Škoda, kajti njene izvedbe bolera, cha cha cha in drugih kubanskih oblik bi bile vredne pristnejše pozornosti in ambienta, kot so recimo Križanke. Njen nastop je spontanost pridobil šele v podaljšku, ampak takrat je bilo že prepozno.

Marko Jenšterle