Kozmična Amerika

Mandolinski jazz

Komponist in mandolinist David Grisman ob drugih dejavnostih že petindvajset let vodi kvintet. Skupina je januarja leta 1976 prvikrat nastopila v Bolinasu v Kaliforniji, sestavljali pa so jo virtuozi na bluegrassovskih strunskih glasbilih, vešči tudi klezmerja, jazzovskega igranja in improvizacije. V izvirni zasedbi je poleg Grismana mandolino igral še Todd Phillips, violinist je bil Darol Anger, na kitari je blestel Tony Rice, kontrabas pa je igral Joe Carroll.

Pri pregledu dvajsetletnega ustvarjanja Grismanove skupine vam bo v pomoč trojna plošča, izdana leta 1996 pri založbi Acoustic Disc. Zbirka prinaša 38 posnetkov, ki še niso izšli v teh izvedbah, 15 skladb pa je povsem novih. Glasbo Grismanovega kvinteta preveva duh bluegrassa, čutiti je tudi vplive drugih zvrsti, zato so kritiki to novo akustično glasbo imenovali “newgrass”, Grisman pa ji je nadel ime “dawg”. Takšen je tudi Grismanov vzdevek, ki mu ga je v začetku sedemdesetih let dal Jerry Garcia. Glasbeni novinarji torej pravijo, da se v glasbi Davida Grismana prepletata jazz in bluegrass. Vendar, ali prav razumejo njegovo delo?

“Prepričan sem, da razumejo mojo glasbo, menim pa, da ne moremo poenostavljeno trditi, da zgolj mešam bluegrass in jazz. Tega ne počnem, saj igram zelo raznovrstno glasbo. Večino glasbe, ki jo igram, tudi sam napišem, zato je zelo samosvoja. Pri ustvarjanju name vplivajo različne glasbene zvrsti, bluegrass in jazz sta le dve izmed njih. Pravzaprav mi takšno opredeljevanje ni niti malo všeč, saj gre za preveč posplošeno izrazoslovje. Oznaka jazz zame sploh nima pravega pomena, saj z njo opredeljujemo preveč različnih glasbenih zvrsti. Miles Davis, na primer, sploh ni igral enake glasbe kot Benny Goodman, oba nista igrala kot Louis Armstrong, ta pa ne kot Bill Evans ali Chick Corea. Če torej vso to glasbo poimenujemo jazz, je to brez pravega pomena za glasbo samo. Mislim, da je ta termin preveč splošen, da bi imel kakršen koli smisel. Prav zaradi tega sem poimenoval svojo glasbo kar “dawg music”, kajti to, kar počnem, je nekaj posebnega.”

Nov slog

Grisman je z bluegrassovskim swingom in jazzovsko improvizacijo uveljavil nov glasbeni slog v ameriški popularni glasbi. Skupini je dal v prvih letih delovanja poleg Grismanove mandoline največji pečat vrhunski kitarist Tony Rice, vendar pa je leta 1979 ustanovil svojo skupino Tony Rice Unit; zamenjal ga je mladi kitarist Mark O'Connor, sicer veliko bolj znan kot violinist. Za Grismanov kvintet je sploh značilno, da je v zasedbo pogosto vključeval še neuveljavljene, a presenetljivo nadarjene instrumentaliste, ki so praviloma pozneje uspeli kot solisti nove akustične glasbe. Pomembna prelomnica v ustvarjanju Grismanovega kvinteta je bila sodelovanje z legendo jazza, violinistom Stephanom Grappellijem leta 1979 na ameriški turneji. Nenavadno vizionarski mandolinist pa očitno ljubi tudi glasbo starih mandolinistov, kot sta Dave Apollon in Jethro Burns. To je slišati iz vsakega tona, ki ga zaigra. “Mislim, da je pomembno razumeti glasbene korenine. Poslušam predvsem staro glasbo, ki je zame najčistejša in predvsem veliko bolj izvirna kot večina glasbe, ki nastaja danes. Prihaja iz časov, ko so bili komercialni vidiki manj pomembni, kot so zdaj,” pravi simpatični glasbenik, čigar glasbena vizija in drznost dosegata višine legendarnega Billa Monroeja.

Nepopravljiv eklektik

Glasba Grismanovega kvinteta je zelo eklektična. Skladbi Dawgma je na koncertih septembra leta 1979 sledila znana skladba Because, delo Johna Lennona in Paula McCartneyja. Grisman jo je aranžiral za mali orkester mandolin, v katerem so igrali še Mark O'Connor, Darol Anger in Mike Marshall, kontrabasist pa je bil Rob Wasserman, znan po poznejšem sodelovanju z Jerryjem Garcio in Bobom Weirom. Ta akustični instrumentalni eksperiment, ki ga je Grisman torej začel s svojim kvintetom v drugi polovici sedemdesetih let, so v osemdesetih povzeli tudi drugi glasbeniki. Pod Grismanovim vplivom so igrali novo akustično glasbo Tony Rice s skupino, Bela Fleck, Andy Statman, Tony Trischka, Jerry Douglas in Sam Bush. Včasih so sodelovali z glasbeniki iz Grismanovega kvinteta; ti pa so kmalu začeli zapuščati matično Grismanovo skupino in si pridobili lastne snemalne pogodbe. Do leta 1983 so tako odšli Mark O'Connor, Darol Anger in Mike Marshall, zato je Grisman sestavil nov kvintet in občasno delal s kvartetom nashvillskih glasbenikov, kakršna sta violinist in mandolinist Jim Buchanan ter bendžoist Eric Silver.

Grismanova vloga je očitna tudi na akustičnih albumih skupine The Grateful Dead, American Beauty in Workingman’s Dead, vendar Grisman rad pove, da je bila njegova vloga minorna, in tako omili naše idealistične predstave: “Če sem odkrit, sem za ploščo American Beauty zgolj nasnel svoje dele. Zame to torej ni bilo preveč razburljivo. Vendar moraš vedeti, da je moj odnos z Jerryjem presegal okvire skupine The Grateful Dead, sam namreč nikoli nisem bil deadhead (deadheadi so goreči oboževalci skupine The Grateful Dead, ki glasbenike spremljajo na turnejah, kupujejo vse, kar je povezano s skupino, in podobno, op. a.). Čeprav sem bil tesno povezan z njimi, imamo zelo malo skupnega; prepričan sem, da je bil Jerry najboljši del Grateful Deadov. Če ne bi bilo njega, skupina sploh ne bi obstajala.”

Neizmerna želja do igranja

Podobno kot Jerry Garcia je bil tudi Grisman neutrudljiv muzikant in je dobesedno spal z mandolino ob vzglavniku. V zgodnjih šestdesetih letih je igral v različnih skupinah, ki so izvajale folk, bluegrass in jug: Washington Square Ramblers, Galaxy Mountain Boys in Even Dozen Jug Band. Preden sta leta 1967 s Petrom Rowanom v Bostonu ustanovila kultno rockovsko skupino Earth Opera, je sodeloval še s kitaristom Redom Allenom in njegovimi Kentuckyjci ter z bluegrassovsko skupino Smokey Grass Boys. Zanimivo, da je v osemdesetih letih skupini dodal še bobne in električno kitaro, kar je bila znova vizionarska poteza. Njegov kvintet je v tem obdobju snemal z bobnarji Halom Blainom, Edom Shaugnesseyjem in Georgem Marshem, z orgličarjem Tootsom Thielmannsom in violinistom Svendom Asmussenom. S takšno resnično nenavadno zasedbo je izvajal tudi lepe umirjene skladbe, kakršna je Lonesome Moonlight Waltz, ki jo jenapisal njegov pred nekaj leti umrli vzornik Bill Monroe. Vse zasedbe so suvereno igrale tako bluegrassovsko kot jazzovsko aranžirane skladbe.

Prelomnica

Leto 1989 je za Davida Grismana in njegov “dawg” pomenilo še eno prelomnico, saj je septembra zgradil svoj snemalni studio in kmalu ustanovil še založbo Acoustic Disc, dosledno specializirano za akustično glasbo najrazličnejših umetnikov, naj si igrajo jazz, klezmer ali bluegrass. Grismanova družba je danes že znana po dobrih posnetkih akustične glasbe, in zdi se mi, da veliko vlogo pripisuje tudi kakovostnemu zapisu zvoka. “Rad posnamem kakovosten izdelek, saj menim, da je zvok del glasbe. Imenitna akustična glasbila dajejo mogočen zvok in glasbeniki, ki igrajo nanje, vedo, kako iz njih izvabiti najboljše. Bilo bi nepremišljeno, če vseh teh enkratnih zvokov ne bi posneli kar se le da dobro. To je nekaj, kar rad počnem in česar sem se naučil v skoraj štiridesetih letih glasbene produkcije. Ameriška občila, ki spremljajo dogajanja v svetu avdia, občasno pišejo tudi o mojih izdelkih, vendar ne berem veliko kritik. Mislim, da moji posnetki na splošno veljajo za dobro narejene.” Grisman je s kvintetom že prej sodeloval s tako različnimi glasbeniki, kot so mandolinist Jethro Burns, jazzovski kontrabasist Ray Brown ali godalni Kronos Quartert, pravo dogajanje pa se je začelo šele v njegovem studiu. V njem so snemali vsi, ki danes kaj pomenijo v novi akustični glasbi.

Iz jazza v bluegrass

David Grisman je našemu poslušalcu znan. Plošče tega mandolinista so bile namreč dosegljive v licenčni ponudbi. V dolgoletni karieri je posnel veliko glasbe, od na videz preprostega hribovskega bluegrassa do zapletenih jazzovskih improvizacij, ki ga kažejo v luči virtuoza, veščega zahtevnih glasbenih ukan. Mandolini je v jazzu dal pravi pomen nepozabni Jethro Burns, mojster, ob čigar ploščah se Grisman še danes uči in tako v svojo glasbo vnaša vedno nove prvine. Tudi njegov glasbeni prijatelj Jerry Garcia je imel podoben glasbeni okus, in tu tiči odgovor, kako iz jazza priti do bluegrassa in nasprotno. Vemo, da je bil Garcia, na primer, velik oboževalec Milesa Davisa. “Jerryja zelo pogrešam,” pravi David. “Vendar je zapustil veliko glasbe, s katero se še vedno ukvarjam, in to pomaga, da spomin nanj še živi. Bil je sposoben človek z velikim srcem in bujno domišljijo, vedno poln dobrih idej, predvsem pa je bil čudovita osebnost.” Grismana je z Garcio vezala tudi ljubezen do bluegrassa, saj sta leta 1973 s skupino Old And In The Way in vodjo Petrom Rowanom posnela najbolje prodajano ploščo bluegrassa vseh časov. “Albuma pravzaprav sploh nismo snemali načrtno. Ta skupina je bila zgolj priložnostna in zelo neformalna. Skupaj smo igrali le devet mesecev, imeli pa smo tonskega mojstra, ki nam je povsod sledil in snemal naše koncerte. Dve leti zatem, ko smo že prenehali z igranjem, so me prosili, naj sestavim ploščo, in tako smo tako rekoč zasloveli, ko sploh nismo več obstajali in nastopali. Čeprav smo bili skupaj le del leta 1973, je bil ta album zelo vpliven predvsem zaradi Jerryjeve priljubljenosti. Ljudje, ki so mu sledili, so kupili tudi to ploščo, številni so tako po naključju odkrili bluegrass. No, sploh plošče, ki sva jih posnela z Jerryjem, sodijo med najbolje prodajane. Prvi album založbe Acoustic Disc s preprostim naslovom Garcia - Grisman je za zdaj naša največja uspešnica, vendar ga bo plošča Not For Kids Only verjetno zelo kmalu presegla. Kar zadeva prodajno uspešnost, mu je že zelo blizu, izšla pa je dve leti pozneje. Obstaja seveda še album The Pizza Tapes, ki je bil v določenem zelo kratkem časovnem obdobju najbolje prodajana plošča. V mojih arhivih je še za album ali dva posnetkov, ki sva jih naredila z Jerryjem Garcio, zdaj pa pripravljam celo film, ki ga režira moja hči Gillian. Gre za glasbeni dokumentarec o meni in Jerryju ter najinih sodelovanjih. Posnela je več najinih nastopov, pogovorov in studijskih snemanj - tudi najino prvo skupno igranje leta 1990 na neki zabavi. Film bo nared leta 2001.” (V Ameriki ga že vrtijo; op. a.)

Jane Weber