Pleasure Forever

Ko večni užitek postane nuja!

Ko me je pred časom prijatelj nagovoril, da je pravkar v njegovo posest priromal promocijski izdelek benda, ki zveni kot bratska ljubezen melanholičnih in romantičnih utopistov The Black Heart Procession, si nisem mogel kaj, da se mi srčni utrip ne bi povzpel v višjo prestavo. Kaj pa hočem, če že od nekdaj obožujem “depresivce”, ki življenje vedno jemljejo kot eno veliko dramo in tragedijo, ki ji kar ni in ni ne konca ne kraja.

Prečastiti trio večpomenskega hedonističnega imena Pleasure Forever sicer niso tako magično patetični in zamaknjeni v lastni omami, a njihova nadvse strastna, strašljivo lepa in samosvoja glasbena govorica ni prav daleč od že znanih tem: seksa, izgubljene ljubezni, izdaje, umora in večnamenskega misterija. Tistih tem, ki se skozi atmosferično in nepredvidljivo glasbo, ki je izšla pred kratkim pri že nekoliko pozabljeni založbi Sub Pop, prelivajo v soundtrack skrivnostnih naslad, temačnih obsedenosti, potencialnih samomorilskih nagnjenj in zatrtih želja, ki nikoli ne bi smele ugledati luči dneva. O nagonih in spletkah je po telefonu spregovoril bobnar Dave Clifford, ki obljublja, da se bodo sredi naslednjega leta spet vrnili tudi v naše kraje. Če mi je soditi po zadnji nepozabni koncertni izkušnji pred kratkim v Kudu Franceta Prešerna, ki je s svojo intenzivnostjo delovala tako, kot da bi mi kdo vrgel stokilsko skalo na sredo glave, vam priporočam, da jih ne spregledate.

Že kar dolgo ste na sceni - najprej ste spuščali hrupne izlive z The VSS, kasneje pa ustanovili kolektiv Slaves, ki se je pred kratkim preimenoval v Pleasure Forever. In pred časom sem prebral intervju z vašim nekdanjim kolegom iz The VSS - Sonnyjem Keyem -, ki je na vprašanje o pomenu imena benda odgovoril, da inicialke The VSS ne pomenijo nič specifičnega, zato z odprtostjo poskrbijo, da si lahko vsak posameznik sam subjektivno gradi zgodbo in razume samo glasbo. In ko prisluhnem vaši glasbi - najprej kot Slaves, sedaj kot Pleasure Forever -, se mi zazdi, da poskušate narediti nekaj podobnega, saj sta obe besedi prepolni različnih pomenov.

Mislim, da je to povsem res, saj se kot bend posvečamo prav vsemu - imenu benda in sploh vsemu, kar pristoji naši estetiki in predstavi na odru. Za ime Pleasure Forever smo se odločili preprosto zato, ker se nam je tako zahotelo. Ima namreč precej več smisla, kot pa poprej ime Slaves. Je bolj slogovno zanimivo ime in hkrati popolno pooseblja ideje paradoksa. V naših življenjih namreč vsi stremimo k popolnemu užitku, ki pa nikoli ni možen v celoti. Je pa vsekakor najbolj zanimiv del človeškega življenja - do kod bomo šli, da bi vsaj začutili, da je bilo naše življenje vredno živeti in izkusiti.

Kako to, da ste v devetdesetih letih razpustili The VSS, saj ste bili v Kaliforniji pravi mali kult?

V tistem času smo kar precej koncertirali in bili vsi zelo izmučeni. Vsi trije smo čutili, da sama glasba ne gre več nikamor. Zdelo se nam je, da smo storili že vse, kar smo lahko. Ko smo pisali nove pesmi, se nam je zazdelo, da se ponavljamo in potiskamo kreativnost v kot. Vsekakor smo potrebovali neko novo izkušnjo, saj so bili The VSS pač bend, ki je bil preveč intenziven. Sama glasba je bila pretirano večplastna in hkrati se je odvijalo kar preveč stvari. Hoteli smo predvsem raziskovati različne dinamike, tempo nekoliko umiriti, toda še vedno ohraniti samo glasbo izvirno in zanimivo. Poleg tega pa je bilo v tistem času zelo težko shajati s Sonnyjem, zato smo se zaradi vsega raje odločili, da prenehamo s sodelovanjem. In nenazadnje je hotel biti Andy na vsak način pevec; tako smo tudi vse skupaj začeli – najprej brez pravega in določenega načrta. Iz tega so torej nastali Slaves.

Kako pa vidiš razvoj vaše glasbe, zvoka in seveda tudi vas samih kot glasbenikov? Od hrupa The VSS do danes in Pleasure Forever, ko ustvarjate izrazito atmosferično in zapeljivo muziko.

Vsekakor smo se bolj poglobili v stvari, ki jih delamo, in s tem tudi laže uresničujemo zamisli, ki jih imamo v glavi. Ko sem začel z The VSS, sem se komaj učil, kako igrati bobne, in vse je ostalo omejeno s tem. Nikakor ne mislim, da sem danes sijajen bobnar, a v tem času sem se vsekakor naučil malce bolj uporabljati glasbeni besednjak in delati z njim. Kar pa se tiče same evolucije, se lahko navežem na The VSS. Prav pred kratkim sem namreč ponovno poslušal ploščo Nervous Circuits in jo primerjal s tem, kje smo danes. V sami glasbi lahko še vedno najdem precej podobnih elementov, ki oba benda povezujejo. Razlika je predvsem v pristopu, kako glasbo predstavimo. Še vedno zelo podobno pišemo pesmi in glasbo. A že to, kako delujemo kot skupina, je precej nenavadno, saj vsak prihaja iz svojega, precej drugačnega zornega kota, zato vse zveni malce drugače.

Pod kakšnimi vplivi pa ste bili, ko ste začeli Pleasure Forever?

Vplivi so pravzaprav razpršeni na vse mogoče strani. Veliko stvari nas zanima. V naši glasbi je kar nekaj elementov in namigov na nekatere ljube bende, na katere bi lahko pomislil, ko jo poslušaš. Tu so na primer Queen, Led Zeppelin, ABBA, Black Sabbath, Black Flag, stara folk in country muzika, pop šestdesetih let in podobno. Vsak izmed nas je pod vplivom zelo različnih glasbenih stilov. In zato, recimo, poskušam včasih v pesem, ko jo delamo - če se tega seveda spomnim -, prinesti recimo rock'n'roll ritem iz petdesetih let, če sploh gre zraven. Drugič bomo spet pomislili na fuzijo psihedelične pesmi, ki jo bomo poskušali spečati s folk ritmom ali pač valčkom. Poskušamo namreč zmiksati vse možne vplive v same pesmi, kolikor nam pač uspe.

Kako pa je z besedili? Mar slonijo na resničnih dogodkih ali so stvar fikcije?

Besedila piše večinoma Andy, povečini jih res snuje na resničnih dogodkih in osebnih izkušnjah. Predvsem z opazovanjem človeških življenj. Če bi hotel izvedeti kaj več, bi moral vprašati prav Andyja.

Do sedaj ste nosilce zvoka izdajali pri kar precejšnjem številu različnih založb - od Sub Popa, Troubleman Unlimited do Gold Standard Laboratories, ki jo vodi prav Sonny Key. Kako to, da založbe redno menjavate?

Vse je odvisno od časa in od tega, kaj takrat počnemo. Zadnjo ploščo smo sicer najprej hoteli spet izdati pri Troubleman Unlimited, a do tega ni prišlo, ker se je za nas začel zanimati tudi Sub Pop. Oni pa imajo precej boljšo distribucijo in so precej večja založba, ki nam je lahko omogočila takšno podporo, kot smo jo potrebovali. Sedaj smo pri njih in bomo nekaj naslednjih albumov izdali prav za Sub Pop. Poleg tega zelo radi izdajamo tudi single za različne založbe, Gold Standard Laboratories pa je med drugim izdala tudi vinilno različico zadnje plošče, predvsem zaradi starih poznanstev in prijateljstva.

Ko igrate v živo, postane muzika precej masivnejša in hrupnejša. Mar tudi improvizirate ali pustite originalne formate komadov take, kot so tudi na albumih?

Improviziramo, a ne veliko. Večinoma poskušamo pustiti pesmi čim bolj odprte, pustiti želimo čimveč prostora za eksperimentiranje s tem, kar delamo. Včasih kakšen del v komadih tudi spremenimo, in ko pesmi igramo v živo, se sčasoma seveda razvijejo. Vsekakor je drugače delati v studiu in se ukvarjati z vsemi pripomočki, ki jih imaš na voljo, kot pa kasneje igrati te komade tudi v živo. Zato poskušamo delati v omenjenih okvirih.

Kakšni pa so načrti za prihodnost?

Najprej moramo dokončati tole evropsko turnejo, ki se še odvija - zadnji koncert bomo imeli v Londonu konec decembra. Potem bomo odleteli nazaj v Ameriko, kjer nas čaka še nekaj nastopov. Poleg tega pripravljamo tudi nove pesmi - eno od teh igramo tudi na tej turneji. Ko se vrnemo v Ameriko, bomo začeli tudi s snemanjem novega materiala. Predvidoma januarja. Poleg tega pa moramo seveda stalno obdelovati nove zamisli, kolikor pač lahko.

Danijel Mežan