Mate Bekavac

Živi za glasbo

Mladi virtoz na klarinetu se je šolal z neverjetno naglico, izpite je polagal za več letnikov hkrati in vzporedno obiskoval šole v Sloveniji in Avstriji. Leta 1991 je pri štirinajstih z odličnim igranjem presenetil na Tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in prejel 100 točk. Naslednje leto je bil najmlajši študent v mojstrskem tečaju v Salzburgu. Nagrade so se vrstile, prav tako koncerti, intenzivni študij ga je popolnoma odnesel v tujino. Zdaj se le občasno predstavlja na naših odrih in pričujoči pogovor je nastal konec oktobra ob njegovem nastopu z orkestrom Slovenske filharmonije.

Od vašega zadnjega nastopa z orkestrom Slovenske filharmonije je minilo leto dni. S čim ste se ukvarjali v tem času?

Trenutno se še izpopolnjujem v Parizu, tako da tam preživim precej časa, sem pa tudi glasbenik koncertant, veliko potujem in nastopam s solistično in komorno glasbo. Moji interesi so zelo široki, kar zadeva glasbo, tako imam vedno dovolj dela, nikoli mi ni dolgčas, lahko bi rekel, da živim za glasbo.

Ob navidezno skromnem repertoarju za klarinet slovenski poslušalci prav prek vas spoznavajo nova in pri nas redko izvajana dela. Lani Coplandov in tokrat Nielsenov koncert. Je to delo novost tudi za vas?

V fazi, v kateri sem trenutno, poskušam zaokrožiti repertoar koncertov 20. stoletja za klarinet in orkester, ki so redkeje izvajani. Leta 1997 sem igral FranÁaixa z radijskim orkestrom, s filharmoničnim lani Coplanda in zdaj Nielsena. Ti koncerti so tehnično na zelo visoki stopnji, predvsem pa predstavljajo viške ustvarjalnosti za klarinet in orkester v 20. stoletju. Eden teh koncertov je Nielsenov, z njim sem se spoznal že zelo zgodaj, pri sedemnajstih. Navadno so omenjeni trije koncerti na izbiro na vseh velikih tekmovanjih; Nielsenovega v začetku sploh nisem maral, vedno sem se mu izogibal. Potem pa je prišlo tekmovanje, kjer to ni bilo mogoče, in sem se ga moral naučiti. Ko sem po nekaj letih ponovno prišel v stik z njim, se ga skoraj nisem več spomnil. Takrat so me fascinirala tehnična mesta, ki jih je poln in so velik izziv za vsakega klarinetista. Pred kakšnimi tremi leti sem se v Ameriki seznanil z novim pogledom na ta koncert, tudi s pomočjo profesorja. Veliko sem izvedel o samem skladatelju, o nastanku koncerta, bil sem tudi na Danskem, kjer sem spoznal Nielsenov rojstni kraj, pregledal nekaj znanstvenih del o njegovih skladbah in življenju, tako da sem prišel do novega razumevanja te glasbe. Zdaj lahko rečem, da je ta koncert eno mojih priljubljenih del. Odziv publike na ta koncert je običajno precej ravnodušen, mislim, da je vzrok prav nepoznavanje te glasbe, ki je težka, kompleksna. Pomembno je osvetliti nekatere točke in poslušalcem pomagati, da se odprejo poslušanju in poskušajo razumeti sporočilo tega koncerta. Delo zahteva ogromno truda od solista in orkestra, v njem je toliko detajlov, ki so skriti v glasbi, da je sporočilo ogroženo, če ne pridejo na dan.

Nielsen je našel čisto svoj način izražanja, ki temelji na nekakšni progresivni tonalnosti, napetosti med diatoniko in kromatiko. Že v začetku stoletja, 10 let pred Stravinskim, je zavestno uporabljal disonance in doživljal hude kritike. Vendar je bil strašen individualist in verjel je v to svojo govorico, ni se hotel prilagajati in pisati všečno.

V koncertu za klarinet se je sam zavedal, da je napisal nekaj povsem novega. Poskušal se je vživeti v klarinet, izjavil je, da je pisal, kot bi pisal skozi instrument. Klarinet se mu je zdel kot neki škratek, ki je lahko mil kot balzam, in spet drugič histeričen, kot dirkalni avto na slabo osvetljenih cestah.

Kako pa se karakterne posebnosti v skladbi prilegajo vam?

Zdaj, ko poznam ozadje tega koncerta, mi zelo leži. Na trenutke zveni kot Mozart, ki je bil tudi Nielsenov vzor, nato pa pride totalna zmeda. Skladateljevo življenje je bilo razburkano, težavno, bil je neprilagodljiv in stalno v konfliktu. Z glasbo je želel iskreno izraziti vse tisto, kar se ne da povedati z besedo. V njegovi glasbi je čutiti željo po izražanju človeških razpoloženj in čustev, najočitnejši primer je njegova 2. simfonija, ki se imenuje Štirje temperamenti. Vsak stavek opisuje enega od psiholoških profilov človekovega značaja. Vse to je del življenja in tudi omenjeni koncert je nekakšna življenjska zgodba.

Kako pa so skladbo sprejeli glasbeniki v orkestru in dirigent?

Ker sem vedel, da je Nielsen nakazal, da želi čim manjšo orkestrsko zasedbo, smo poskušali reducirati orkester na 32 članov in ostati komorni. Bil sem kar presenečen, kako so glasbeniki sprejeli to glasbo, z dirigentom pa sva imela nekaj težav. Vedel sem za zahtevnost tega koncerta in sem želel, da bi imeli čim več vaj, kar pa žal ni bilo mogoče.

Slovenske poslušalce običajno prav razvajate z odličnimi interpretacijami, ob njih pa je v zadnjem času čutiti še večji napredek v tehničnem obvladovanju glasbila, mislim predvsem na racionalno porabo zraka, prenos na ustnik ...

Vsekakor sem v teh letih in izpopolnjevanjih na raznih koncih, od Francije do Amerike, poskušal pobrati največ, kar se je dalo po tehnični in muzikalni plati, in izpopolniti igranje na klarinetu. Nekaj, k čemur stremim, je to, da bi se meja igranja čim bolj pomaknila navzgor, namreč, da ne bi tradicija igranja na pihalni inštrument, ki ni tako razvita kot pri godalih ali klavirju, ostala prisotna in delala slabo klarinetu. Se pravi, da naj bi se dalo na klarinet zaigrati vse, kar se da tudi na violino. Kar zadeva tehniko, je moje načelo bariero, da se nekaj ne da, potisniti do konca.

V kolikšni meri pa se glasbenik solist mora ukvarjati z akustiko, s specifiko glasbila?

Na vsak način akustika v dobesednem smislu lahko pomaga. Kar pa je za pihalce pomembneje, je občutek projekcije tona. To je pomembna stvar, za katero se malo dela. Ko igraš v manjšem prostoru in nato prideš na primer v Gallusovo dvorano, jo je težko napolniti s tonom. Ob tem začneš razmišljati, pripomorejo tudi izkušnje kolegov, profesorjev. Predvsem gre za način igranja, ki je v veliki dvorani drugačen kot v majhni.

Kako se pripravljate na koncert? Ste sami do sebe dovolj kritični, si zaupate pri oblikovanju interpretacije ali kdaj povabite koga, da vas posluša in kritično oceni, preden stopite na oder?

Konkretno pri Nielsenu sem imel kar veliko izkušenj, ker sem ga večkrat igral. Ko se lotim skladbe, v popolnosti stojim za njo in se je lotim samo, če mislim, da razumem njen pomen, sporočilo. Če imam neko osvetlitev dela, če razumem, kaj je avtor mislil, kaj je pomembno, katere so kvalitete skladbe, potem je laže oblikovati interpretacijo. Sem pa hvaležen za vsako dobronamerno mnenje, za prijetne in neprijetne kritike kolegov ali glasbenih osebnosti, ki jih cenim. Na splošno sem zelo odprt, ker je vedno moj cilj, da bi nam izvedba čim bolje uspela. Nimam egoističnih in postavljaških teženj. Ta koncert je, na primer, zelo težek in njegov namen ni virtuoznost, tako da ni dovolj, da ga solist tehnično odlično odigra. Za tem je veliko več, muzikalna celota.

Kako pa izbirate nove skladbe? Po občutku ali je potreben strateški načrt?

V Ameriki sem dosti hodil na koncerte in sem tako spoznal veliko literature. Ko sem slišal kakšno novo skladbo, sem si zapomnil ime avtorja in pogledal, če je napisal tudi kaj za klarinet ali komorni ansambel s klarinetom. Zdaj lahko že na vpogled vidim, ali je kaj zame. V tem trenutku se ne lotim skladbe, za katero nisem prepričan, da razumem njeno sporočilo. To mi pomaga, da oblikujem interpretacijo in skladbo izvedem najbolj zvesto temu, kar je skladatelj mislil.

Kako pa izbirate skladatelje, ki bi morda napisali skladbo za vas? Sodelujete s kom posebej?

V tem trenutku ne sodelujem z nobenim skladateljem, od katerega bi si želel, da prav zame napiše skladbo. Vesel sem vsakega predloga, vendar sem še toliko zaposlen sam s sabo, z odločanjem, kaj bi pravzaprav želel početi, zanima me, na primer, dirigiranje, da nisem še k nikomur pristopil in rekel, naj mi kaj napiše. Za zdaj nimam časa, da bi se posebej poglobil v neko čisto novo skladbo, brez tega pa bi je ne želel igrati. To naj še malo počiva, bo pa prav gotovo prišlo.

Konkretno razmišljate o študiju dirigiranja?

Ne, do zdaj sem toliko študiral, da sem kar zasičen. Kar preveč sem se vpregel in kar prehitro sem študiral, imam pa zdaj dosti manevrskega prostora, da se lahko posvetim tistim stvarem, ki me zanimajo, med njimi tudi dirigiranju. Že nekaj časa se ukvarjam z njim. Novembra smo z Big Bandom RTV Slovenija posneli spored, v katerem se prepletata jazz in klasika, Stravinski, Bernstein, Gould. Študiram sam zase po literaturi, priročnikih, veliko predavanj sem obiskal. Mnogo dirigentov je mnenja, da je najpomembnejša praksa, da se da tehnika pridobiti tudi z izkušnjami. Marsikateri dirigent danes konča študij, nima pa možnosti neposrednega stika z glasbeniki, kar je najpomembnejše. Ta študij nima smisla, če ni prepleten s stalnimi stiki z orkestrom. Vesel sem, da se bom lahko preskusil in videl, če sem za to ali morda še nisem ali pa sploh nisem. Glede na to, da se v vsako stvar, ki jo igram, zelo poglobim, mislim, da bi mi utegnilo kaj uspeti.

Kaj pa skladanje?

Poleti sem napisal skladbo za Kogojeve dneve. Ker nismo našli ničesar za duo flavte in klarineta, sem se odločil, da bom kar sam nekaj napisal. Naredil sem priredbo na narodno, pravzaprav mednarodno, ki ji pri nas rečemo Moj klobuk ima tri luknje, med glasbeniki pa je znana kot Beneški karneval, v katerem ima vsak instrument splet variacij, ki do konca izkoristijo glasbilo. Poskušal sem jo malo posodobiti z južnoameriškimi ritmi in obravnavati obe glasbili enakovredno. Malo bom moral še premisliti in dodelati. To, kar je bilo izvedeno, je bila delovna verzija. Za zdaj je skladanje na stranskem tiru.

Vas bomo v tej sezoni še kaj poslušali v Sloveniji?

Februarja imam koncert v dvorani Slovenske filharmonje, kar bo po dolgem času moj celovečerni koncert s klavirjem v Ljubljani.

Živa Ploj