Letnik: 2001 | Številka: 12 | Avtor/ica: Živa Ploj

TIJI 2001

Mednarodni forum mladih glasbenikov

Zamisel za to prestižno tekmovanje se je ustanoviteljem, med katerimi je bil tudi Sir Yehudi Menuhin, prvič porodila leta 1969 in od tedaj ga pod pokroviteljstvom Mednarodnega glasbenega sveta UNESCA v sodelovanju z Evropsko radijsko unijo (EBU) prirejajo bienalno kot del glasbenega festivala v Bratislavi.

Septembra letos je Bratislava priredila že 37. Mednarodni glasbeni festival in kot leta poprej so v mestu kulture tudi tokrat pozdravili številne glasbenike od blizu in daleč, ki so se predstavili na najpomembnejših koncertnih prizoriščih v Bratislavi. Mednarodni forum mladih interpretov je potekal v okviru festivala, ki tam pomeni enega od vrhuncev koncertne sezone.

Organizatorji in žirija se dosledno držijo pravil in vzdržujejo zares visoko raven tekmovanja. Glasbenike v državah - članicah Evropske radijske unije - izberejo in predlagajo uredniki glasbenega programa. V izločilnem delu tekmovanja se kandidati žiriji predstavijo s posnetki, ki smejo biti stari le eno leto. Skladbe morajo biti iz različnih obdobij, obvezna je skladba, napisana po letu 1945. Dovoljena dolžina posnetka je dvajset minut. Ob tem je pomembna še starost udeležencev: od 18 do 28 let instrumentalisti, od 20 do 30 let pevci, za člane tekmovalnega ansambla pa je predvidena povprečna starost 25 let. Osem izbranih solistov nastopi v sklepnem delu tekmovanja na recitalu ali na koncertu z orkestrom.

Žirijo sestavlja sedem članov, glasbenih urednikov ali novinarjev, iz več članic Evropske radijske unije. Pri ocenjevanju upoštevajo glasbenikovo osebnost, interpretativno dognanost in umetniški izraz, natančno izvajanje v skladu s posebnostmi partiture in zahtevnost posamezne skladbe.

Letos se je Tijija udeležil tudi predstavnik Slovenije. Uredništvo glasbenega programa Radia Slovenija je k sodelovanju povabilo flavtista Mateja Grahka, ki je že v izločilnem delu prepričal s posnetkoma Piece concertante - Dans l’esprit Jazz Paula Bonneauja in s Sonato (Appassionata) za flavto solo, op. 140 Sigfrida Karga - Elerta. Žirija je Grahka izbrala v krog osmih finalistov in mu dodelila nastop na recitalu. Poleg Mateja Grahka so nastopili še klarinetist Reto Bieri iz Švice, oboist Jan Thuri iz Češke, pianistka Jordana Palovicova in organistka Bernadetta Šunavska iz Slovaške. Finalisti, ki so bili razglašeni za najboljše interprete na letošnjem tekmovanju, pa so bili francoski violončelist Gautier CapuÁon, poljski violinist Kuba Jakowicz in danski trombonist Jesper Juul Sorensen. Pobliže predstavljamo francoskega, danskega in seveda slovenskega tekmovalca.

MATEJ GRAHEK

Sedemindvajsetletni flavtist se je z glasbo začel ukvarjati že v rani mladosti v rodnih Trbovljah. Pred štirimi leti je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v razredu profesorja Fedja Rupla, ki je bil njegov mentor tudi na podiplomskem študiju. Matej Grahek je dobitnik več prvih nagrad na Tekmovanjih mladih slovenskih glasbenikov in finalist mednarodnega tekmovanja v italijanski Cremoni, kjer ga je tako kot v Bratislavi spremljala pianistka Vlasta Doležal Rus.

Na Mednarodni tribuni mladih glasbenikov ste se uspešno odrezali. Kako in koliko vam je udeležba koristila?

Udeležba na tem tekmovanju je bila moj največji izziv doslej. Sicer sem že velikokrat tekmoval v Italiji, a posebnost tekmovanja v Bratislavi je ta, da ne nastopajo le flavtisti, pač pa tudi solisti na drugih instrumentih - mladi glasbeniki iz različnih evropskih držav. Ta raznolikost je po eni strani zanimiva, po drugi strani pa je kar zahteven preizkus, najbrž tudi za žirijo.

Kaj je žirija po vašem mnenju ocenjevala kot tisto najpomembnejše?

Ocenjevala je celoto, nastop, muzikalnost, obvladovanje instrumenta ... Na flavtističnem tekmovanju se žirija morda bolj posveča podrobnostim igranja flavte, tu pa je pomemben prvi vtis.

Najbolje sta se odrezala godalca, čelist Gautier CapuÁon iz Francije in violinist, Poljak Kuba Jakowicz. Je po vaše žirija pravično razsodila?

Tudi sam bi prvo mesto dodelil čelistu, ki je res izjemen v vseh pogledih. Drugo mesto pa bi prisodil trombonistu. Name je naredil večji vtis kot violinist.

Večina glasbenikov je bila mnenja, da to ni navadno tekmovanje, kakršnih so vajeni. Opisali so ga bolj kot koncertno turnejo, niso imeli občutka, da tekmujejo.

Morda so že vajeni takšnih velikih nastopov. Sam sem se pripravljal za tekmovanje enako kot že kdaj prej. Edina pomanjkljivost je bila po mojem mnenju ta, da je polovica finalistov igrala na recitalu, druga polovica, med njimi tudi nagrajenci, pa na koncertu z orkestrom, kar je velika prednost.

Ste za tekmovanje sami sestavili koncertno-tekmovalni program? Z njim je bilo treba razkriti kar največ adutov in za program, ki "vžge", moraš najbrž pripraviti pravi strateški načrt.

To je bilo kar težavno. Program je moral obsegati štirideset minut glasbe iz različnih obdobij, skladbo za flavto solo, niti dve skladbi nista smeli biti iz istega časa. Na koncu smo se odločili za Telemannovo Fantazijo št. 2 za flavto solo, Schubertove Variacije na temo samospeva Suho cvetje iz cikla Lepa mlinarica, ki so tehnično in muzikalno izredno zahtevne, nato Sonato Francisa Poulenca in za konec Balado Franka Martina.

Kakšen pa je izkupiček tekmovanja, vas je kdo po vašem koncertu povabil k sodelovanju?

Predstavnik madžarskega radia je bil navdušen nad mojim igranjem. Povabil me je v Budimpešto, kjer naj bi igral v naslednji sezoni. Zdaj se še dogovarjava, kakšen koncert naj bi bil, s simfoničnim orkestrom ali z big bandom.

Je bilo to vaše zadnje tekmovanje?

Tokrat je bilo gotovo zadnjič. Takih nastopov je bilo kar nekaj, zdi se mi tudi, da nisem več najbolj rosno mlad.

Študirali ste pri profesorju Fedji Ruplu, nato pa še pri Ireni Grafenauer na Mozarteumu v Salzburgu. Lahko podrobneje primerjate študij pri nas in študij v tujini?

Najbolj očitna razlika je v danih možnostih. Naša akademija je čisto super, vendar študente pesti prostorska stiska. Nimajo namreč dovolj prostorov za vajo in ponavadi vadijo drug čez drugega. Na Mozarteumu je za to zelo dobro poskrbljeno. Vse je odlično organizirano. Vsak ima lahko svojo sobo za vadbo. Pri Ireni Grafenauer smo imeli celo možnost igrati s spremljavo čembala, ker je tam to sestavni del predavanj o baročni glasbi. Tako sem tam preigral vse Bachove sonate. Na akademiji v Ljubljani pa nismo imeli čembala. Seveda je razlika tudi ta, da na Mozarteumu študira veliko več mladih glasbenikov, ki prihajajo z vseh koncev sveta.

Z glasbo in igranjem se preživljate. Kje igrate, s kom sodelujete?

Zaposlen sem kot solo flavtist v orkestru Slovenske filharmonije, kar mi je v veliko veselje. Igrati solo flavto je tudi velik izziv. Poleg tega spoznavam domače in tuje dirigente, ob tem pa različne poglede na glasbo in ogromno literature. Zdi se mi, da mi je to delo pisano na kožo. Poučujem tudi na Srednji glasbeni šoli in igram v komornih skupinah. Pred kratkim sem se vrnil iz Italije, kjer sem koncertiral s kvartetom flavt FOReM. Rad sodelujem z različnimi komornimi ansambli.

Lani ste izdali lasersko ploščo z naslovom Opus di jazz. To je bil kar velik projekt - vsak mlad glasbenik namreč nima takšne možnosti.

To je moja prva plošča in upam, da ne bo zadnja, no, gotovo ne bo zadnja. Glasbo za flavto in klavir sva posnela s Tomažem Petračem. Za snemanje pa me je navdušil glasbeni urednik na Radiu Slovenija Franc Križnar, ki je predlagal, naj posnamem nekaj novega. S Tomažem sva po dolgem tuhtanju našla Mika Mowerja, mladega angleškega skladatelja, ki je zelo dejaven glasbenik. Igra flavto, saksofon, sklada tudi jazz, je studijski glasbenik, igra in piše za druge, sodeluje tudi z izvajalci popa. Z Bjork na primer. Za svojo ploščo sem našel dve njegovi skladbi - Opus di jazz in Sonato Latino. Potem sem želel nanizati še skladbe, ki ustrezajo zamišljeni rdeči niti. V arhivu profesorja Rupla sem našel Koncertno skladbo Paula Bonneauja s podnaslovom V duhu jazza. Ni čisto jazzovska v smislu improviziranja, čeprav s punktiranimi ritmi malo diši po jazzu - je pa precej zahtevna. Odločil sem se tudi, da bo na plošči skladba slovenskega avtorja. Romanco Petra Kopača sem igral že v srednji šoli in zdela se mi je primerna, da z njo sklenem zgodbo te plošče. Pa še s skladateljem se poznava in nad izvedbo je bil navdušen.

Kakšen pa je bil odziv poslušalcev in kritikov?

Plošča je dobila Zlatega petelina za najboljši album komorne glasbe, čeprav je bila konkurenca ostra. Mislim, da sem z njo kar zadel.

GAUTIER CAPU«ON

Izjemni mladi violončelist Gautier CapuÁon ni bil brez razloga deležen največ pozornosti in odobravanja. Lahko se pohvali z nagradami uglednih tekmovanj. Leta 1998 je zmagal na tekmovanju Mauricea Ravela, leto pozneje pa je dobil drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju čelistov v Christchurchu na Novi Zelandiji in veliko nagrado na mednarodnem tekmovanju Andrea Navarre v Toulousu. Po končanem nacionalnem konservatoriju se tačas udeležuje mojstrskih tečajev pri Heinrichu Schiffu na Dunaju. Na Tijiju je na sklepnem koncertu igral Koncert za violončelo in orkester v h-molu op. 104 Antonina Dvoržaka in dve Gavotti iz Suite za čelo solo št. 6 Johanna Sebastiana Bacha. Gautier CapuÁon igra na violončelo Mattea Goffrilera iz leta 1701.

Zakaj ste izbrali prav Dvoržakov koncert, ki gotovo sodi med najzahtevnejše skladbe za violončelo?

To je že res, vendar je to tudi moj najljubši koncert, in mislim, da je zelo priljubljen tudi pri drugih čelistih. Nazadnje sem ga igral lani in komaj sem čakal priložnost, ko ga bom spet lahko izvajal.

Je bilo zahtevno tekmovati proti drugim instrumentom?

To pravzaprav ni običajno tekmovanje - opisal bi ga bolj kot koncert, kar seveda olajša mnogo stvari. Le igrati je treba, dati od sebe kar največ in deliti občutke s poslušalci.

Kaj bi igrali na recitalu, če vam žirija ne bi dodelila nastopa z orkestrom?

Najbrž bi brez oklevanja izbral sonato Sergeja Rahmaninova, ki mi je najbolj pri srcu, in sonato Johannesa Brahmsa ali pa kakšno Beethovnovo.

Na odru, med igranjem, vaša koncentracija ni popustila niti za trenutek.

Koncentracija je neizbežna. To je dolg koncert, traja približno štirideset minut in pripravljen moraš biti tudi fizično. Seveda ni treba voditi orkestra, za to je tu dirigent, moraš pa ga pritegniti. Tega ne želim opisati kot neke vrste borbo, a za seboj imaš osemdeset ali celo več glasbenikov in z njimi moraš biti miselno povezan.

V vašem življenjepisu sem prebrala o sodelovanju s številnimi odličnimi orkestri in dirigenti, kot so Kent Nagano, Pierre Boulez, Seiji Ozawa, Claudio Abbado, Myung Whun Chung ...

Nazadnje sem igral Rokoko variacije Petra Iljiča Čajkovskega z Evropskim komornim orkestrom pod vodstvom Myunga Whuna Chunga. Ta izkušnja je pravzaprav lepa zgodba. Spomnim se prve vaje - še nikoli nisem slišal tako izjemnega orkestra. Trudil sem se, da bi dobil pravo zvočno barvo in obenem spremljal dogajanje v orkestru - osemdeset ljudi je poskušalo igrati enako kot jaz. Poslušali so me in mi sledili. Bilo je čudovito. Prav nič se nisem moral naprezati.

V pogovoru ste izdali, da ste stari šele dvajset let. Kakšne načrte pa kujete za prihodnost?

Življenje glasbenika je glasba. Zato bo veliko koncertov, tudi komornih. Res rad komorno muziciram in delim glasbo z majhno skupino ljudi na odru. Tudi moj brat je glasbenik, violinist, zato pogosto igrava skupaj. Letos bova igrala Brahmsov Dvojni koncert, z Myungom Whunom Chungom bova sodelovala aprila, začela pa sva študirati tudi Beethovnov Trojni koncert.

Po svetu je še veliko dobrih čelistov in violinistov. Kako doseči želeno kariero?

To me ne obremenjuje. Kariere namreč ne enačim z življenjem. Srečen sem že, da se ukvarjam s tem, kar me najbolj veseli. Igram čelo in veliko lepe glasbe. Osrečujejo me tudi številni koncerti in srečanja z novimi ljudmi. Če primerjamo dva zares dobra čelista, ju vendarle razlikuje kar nekaj podrobnosti. Predvsem morala posameznika, ki po mojem mnenju zapolnjuje kar devetdeset odstotkov kariere. Biti moraš izredno močan, saj si nenehno sam in odgovarjaš zase. To ni najlaže. Kot prvi dan v Bratislavi. Bil sem utrujen od potovanja, prvič sem prišel v to državo, nikogar nisem poznal, ne govorim jezika, nisem se najbolje počutil ... in vendar je treba prijazno komunicirati, navezati dobre stike z ljudmi, s poslušalci, da ti povrnejo, kar jim nudiš s koncertom. O tem pa vsak sodi po svoje. Mislim, da sta pri igranju čela vsekakor najpomembnejša zvok in muzikalnost. Nekaterim je preveč pomembna sama tehnika. Sam sovražim sodbo, ki temelji le na napakah. To ni glasba! Če poslušamo stare posnetke, prav tako slišimo veliko napak. Hkrati pa slišimo glasbo, in prav to mi je všeč, ker je pristno.

JESPER JUUL SORENSEN

Trombonist Jesper Juul Sorensen je vsestranski glasbenik. Nastopa kot solist in kot prvi trombonist Simfoničnega orkestra Danskega radia. Sodeluje s številnimi pihalnimi ansambli - tudi kot dirigent - in poučuje na Kraljevi akademiji za glasbo v Kopenhagnu in na Glasbenem konservatoriju v Esbjergu na Danskem. Študiral je v Parizu in diplomiral na Kraljevi akademiji za glasbo v Kopenhagnu. Prve izkušnje je pridobil v Svetovnem orkestru Glasbene mladine in Evropskem mladinskem orkestru, ki jih je dopolnil z uspešnimi sodelovanji na državnih in mednarodnih tekmovanjih.

Priznati moram, da v Sloveniji ni veliko trombonistov solistov. Kako pa je na Danskem?

Približno enako. Nekaj jih seveda je, vendar zdaj nihče ne koncertira v tujini. Mislim, da sem trenutno edini. Tako je tudi zato, ker trombon ni uveljavljen solistični instrument, pa tudi literatura je omejena. In še to, da zelo malo orkestrov daje na repertoar dela za trombon in orkester. Pri tem upoštevajo dejstvo, da ljudje ne poznajo solistov in jih tudi ime ne bi pritegnilo, da bi prišli na koncert.

Vaš koncert je bil resnično zanimiv, še posebej Grondahlova skladba.

Grondahlov koncert mi je prav posebej pri srcu. Skladatelj je bil namreč od leta 1925 do leta 1956 šef dirigent simfoničnega orkestra danskega radia, kjer sam igram. V tem delu je napetost, skoraj razburljivost, zdi se mi, da v njem odkrivam zgodbe, različna razpoloženja, kar je zanimivo tudi za poslušalce.

Kaj vam pomeni glasba nasploh?

Glasba je najbrž vse in hkrati nič. Razdajanje čustev občinstvu. Zakaj hodijo ljudje na koncerte? V našem vsakdanjiku mora glasba igrati veliko vlogo. Vsi smo zelo zaposleni, tekamo po opravkih, doživljamo stresne trenutke in včasih se moramo sprostiti in pustiti glasbi, da nas prevzame. Pomembno se mi zdi, da kot glasbenik naredim za druge ljudi vse, kar je v moji moči.

Ali ni tudi za vas, ki stojite na odru, pomembno, da dobivate energijo iz občinstva?

Da, zelo! Moram povedati, da so bili poslušalci v Bratislavi čudoviti. Čutil sem, da so me dobro sprejeli. Na obrazih je bilo jasno videti, da so kar vsrkavali glasbo. Čutil sem srečo in žalost, to je čudovito in izjemno pomembno. Kadar začutim in vidim takšen sprejem, sem se sposoben še bolj razdajati.

Uživate na tekmovanjih?

Ne, ne maram jih preveč. Všeč mi je le to, da imam pred sabo cilj, ker sem takrat sposoben kakovostno vaditi. Tekmovanje samo pa je stresni dogodek. Tokrat je šlo bolj za koncert in poskušal sem pozabiti, da bom igral na tekmovalnem nastopu. Želel sem izkusiti le čar igranja pred poslušalci in jim dati izkušnjo, da je trombon odličen solistični instrument.

Kako pa se kot solist trombonist vidite v prihodnosti? Najbrž je težko napredovati.

Ja, to je res. Zaposlen sem v orkestru v Kopenhagnu, za kar porabim veliko časa. Prav zato je težko napredovati. Kadar grem na tekmovanje ali imam solistični koncert, je predvsem težko najti čas za vajo. Upam, da bom še imel priložnost narediti kaj velikega - ne zase, temveč za to glasbilo. V igranju nanj zares uživam in žal mi je, da je za trombon napisanih tako malo skladb. Pred sto ali dvesto leti jih je bilo še manj. Danes bi bil neskončno srečen, če bi jih bilo več in če bi jih pisal tudi, denimo, Brahms. Eden mojih ciljev je spodbuditi skladatelje, naj pišejo več za trombon. Tako bodo solisti čez sto let hvaležni za obsežen repertoar.

So skladatelji na Danskem pripravljeni pisati za ta instrument?

Vsekakor. V zadnji polovici leta sem odigral šest svetovnih krstnih izvedb - koncertov in drugih skladb. Skladatelji si gotovo želijo takšnih izzivov. Le ob pravem času jih je treba srečati in enostavno vprašati, jih spodbuditi in navdihniti z igranjem.

Omenili ste, da ste že igrali v Ljubljani.

Res je, pred nekaj meseci smo v Ljubljani igrali s Simfoničnim orkestrom danskega radia. Čudovita izkušnja! Koncert je bil del velike evropske turneje in ljubljanski koncert je bil verjetno najboljši. Pričakoval sem nekdanjo, utrujeno, komunistično državo, videl pa sem srečne ljudi v prelepem mestu, pa tudi koncertna dvorana mi je bila zelo všeč. Na srečo smo imeli en dan prost in izkoristili smo ga za ogled. Bilo je resnično lepo.

Živa Ploj