Ljudska glasba

Okrog rta Horn

Mornarska pesem je najbolj znana vrsta pesmi o morju. To je obredna delavska pesem, s katero so si mornarji vsaj nekoliko lajšali težaško delo in delali bolj usklajeno. Obstaja še vrsta drugih tradicionalnih pesmi, povezanih z morjem in mornarji, na primer pesmi, ki jih pojejo mornarji na palubi v prostem času in si tako popestrijo sicer težko življenje.

Veliko pesmi tako ali drugače opeva mornarsko življenje, in kar nekaj se jih je znašlo v zakladnici, iz katere še danes črpajo pevci, ki se v pesmih držijo tradicionalnih tematik. Zbirka pesmi na albumu založbe Topic z naslovom Round Cape Horn je tako le del posnetkov, ki jih je naredila založba Topic Records od začetka šestdesetih do konca devetdesetih let 20. stoletja. Pevci, ki so pri projektu sodelovali, so vsi priznani glasbeniki, ki so igrali pomembno vlogo pri preporodu britanskega folka, njihove pesmi pa odlikujeta moč in divja lepota polno opremljene ladje, ki se z vetrom, človekom in naravo staplja v harmonijo.

Pesmi odprtih morij

V izjemno zanimivo ploščo nas uvede naslovna skladba Round Cape Horn (Okrog rta Horn), ki jo je posnel Ewan MacColl. Ta značilna mornarska pesem odprtih morij je bila nekoč najbolj priljubljena pesem na ameriških in na britanskih trgovskih ladjah. Sledi ji The Royal Oak (Kraljevski hrast) v izvedbi Roya Harrisa. Tudi ta zelo priljubljena stara pesem je bila velikokrat prirejena za posebne potrebe različnih ladij in njihovih kapitanov, in že samo salve topovskega grmenja ustvarijo pustolovsko vzdušje na ladji Marigold kapitana Mansfielda. V tej različici, ki je bila navadno peta na znano melodijo pesmi Lazarus, je bilo pesem moč slišati od Aberdeenshira (v repertoarju odličnega Bella Robertsona) do Devona, kjer sta etnomuzikologa Baring Gould in Sharp našla več pevcev, ki so pesem poznali. Charles Firth je mislil, da pesem govori o bitki s sedmimi arabskimi ladjami ob berberski obali leta 1669, vendar ta domneva ne vzdrži oziroma jo je nemogoče potrditi. Moses Mansfield, osemdesetletni delavec iz Haslemera v Surreyju, je avtor različice, ki je objavljena na tej plošči; melodično spominja na pesmi Burton Town, Early, Early All In The Spring in druge priljubljene napeve. Louis Killen poje skladbo As We Were A-Sailing (Ko smo pluli), pravo poemo o boju na odprtem morju, vendar ni tako neposreden. Druge različice te pesmi, ki torej opeva divjo pomorsko bitko, so bolj izčrpne. Ker kapitana v bitki ubijejo, neustrašna junakinja - dekle je namreč preoblečeno v moškega, saj lahko le tako sledi ljubemu na ladjo - prevzame poveljstvo.

Kanadska različica to ubesedi takole:

Dvanajst dolgih mesecev je preživela z mornarji,

Dokler se ni naučila vseh skrivnosti bojnih ladij.

Čeprav spominjajo na legendarne Amazonke, so te krute gospe, ki so si dale odrezati dojko, da so lahko bolje streljale z lokom, v resnici obstajale, torej ne le kot mlade bojevnice, opevane v ljudskih pesmih in drugih oblikah ljudskega izročila. John Ashton jih omenja v zbirki Modern Street Ballads (Moderne poulične balade), izdani v Londonu leta 1888, kot vir pa navaja enega izmed najbolj resnicoljubnih časopisov, The Times, natisnjenega 4. novembra 1799. Članek govori o neki gospodični Talbot, ki je, preoblečena v mornarja, sledila svojemu dragemu, vendar se je po prepiru z njim v jezi raje pridružila vojakom; ker je bila njena ljubezen do morja močnejša, pa je prestopila k mornarici in 14. februarja stopila na krov ladje Earl St. Vincent (ladje grofa Svetega Vincencija), ki se je pozneje znašla v bitki pri Camperdownu. Frank Kidson je našel danes znano različico v Yorkshiru in jo objavil v zbirki Traditional Tunes (Tradicionalne melodije in napevi) v Oxfordu leta 1891, Percy Grainger je našel podobne izvedbe v Lincolnshiru, sicer pa se pesem v različnih oblikah dokaj pogosto pojavlja v tradicionalnem britanskem pesništvu.

Bojeviti pomorščaki

Če boste kdaj poslušali to ploščo, se ustavite tudi pri skladbi Captain Ward (Kapitan Ward). John Ward je bil eden najdrznejših piratov, ki so našli zatočišče v pristaniščih ob berberski obali na začetku 17. stoletja. Evropski odpadniki, kot sta bila John Ward in njegov nizozemski kolega Danseker (ali mogoče Danziger?), so naučili Mavre piratstva in jim pomagali ustanoviti pristanišče Sallee (danes pisano Sale) blizu Rabata, ki je postalo glavno stičišče morskih razbojnikov, ki so plenili vse tja do Gibraltarske ožine. Balade o Johnu Wardu so se pojavile že leta 1603, leta 1612 pa so igrali predstavo z naslovom A Christian Turned Turk (Poturčeni kristjan), v kateri so uprizarjali Wardova hudodelstva. Vendar pa se ta različica pesmi pojavi šele proti koncu 17. stoletja, več kot petdeset let po Wardovi smrti. Govori o legendarni odpravi kapitana Williama Rainborowa v Sallee, kjer naj bi iz suženjstva odrešil več sto Angležev (“Edini uspeh pomorskih sil Charlesa I.,” so zapisali angleški zgodovinarji). Ime ladje je Rainbow, vendar gre verjetno za zamenjavo s kapitanovim priimkom (kapitan Rainborow).

Pesem Warlike Seamen (The Irish Captain) (Bojeviti pomorščaki/Irski kapitan), ki jo prepričljivo poje Peter Bellamy, je nastala v 17. stoletju in govori o manjši trgovski ladji Marigold, težki 70 ton, ki je bila last gospoda Ellisa iz Bristola. Ladja je bila vpletena v bliskovit in uspešen spopad s turškimi pirati ob alžirski obali. Konec 18. stoletja je bila pesem prepesnjena in prirejena za takratne razmere; tako so bili sedaj v spopad vpleteni Francozi, ladja pa je plula pod različnimi imeni, od Nottingham do London (London je bila ena od ladij, ki je sodelovala pri uporu na ladji Spithead, in ker so o njej veliko poročali, je omenjena v številnih pesmih). Balada je bila še posebej dobro sprejeta v vzhodni Angliji (različica Harryja Coxa nosi naslov Liverpool Play/Liverpoolska igra); Sam Larner pa je svoji dal naslov The Dolphin (Delfin). Skladbo Warlike Seamen sta v duetu zapela Bob in Ron Copper, bratranca iz Sussexa, in njuna različica velja za vzor poznejšim. Peter Bellamy je sicer napisal tudi nekaj avtorskih mornarskih pesmi za baladno opero The Transports (Prevozi), ki je izšla pri založbi Topic pod oznako CD TSCD459. To sta sicer modernejši pesmi iz leta 1977, vendar se odlično ujemata z drugimi, precej starejšimi.

Na albumu Round Cape Horn boste slišali tudi A. L. Lloyda, o katerem smo v Muski že veliko pisali. Poleg balad, kjer se dekleta preoblečejo v mornarje in uspešno prestanejo vse nevarnosti nad palubo in pod njo, so tu številne pesmi, kjer se dekleta z navdušenjem odločijo, da bodo skrivaj spremljale izbrance na dolgih plovbah, vendar pa kmalu spoznajo, da sta življenje in delo na ladji prenaporna za tako občutljiva bitja. Farewell Nancy (Zbogom Nancy) in podobne balade so tako prisrčne in si hkrati tako podobne, kot so si bile grafike v zgodnjem 19. stoletju, ki so upodabljale kodrolase mornarje v plesnih čeveljcih in mlada dekleta z dolgimi trepalnicami in porcelanasto poltjo. Te pesmi največkrat izvirajo iz grofij na južnem delu Otoka, očitno pa so jih poznali tudi na severu, saj jih je založba Bebbington iz Manchestra kar nekaj natisnila v petdesetih letih 19. stoletja. Na Irskem obstaja še ena različica te pesmi, z naslovom Adieu, Lovely Mary (Zbogom, ljubka Marija), v Severni Karolini pa poznajo različico, v kateri je Nancy priča, kako njenega mladeniča s krova odnesejo valovi, in nato še sama od žalosti umre. Objavljena in danes znana različica je zanesljivo tista, ki jo je s tresočim glasom pela štiriinsedemdesetletna ženica iz Somerseta in ki jo je Sharp pozneje zabeležil.

Pogumna dekleta

Plovbo po širnem morju je obupanim mornarjem polepšala tudi balada The Maid On The Shore (Dekle z obale), še ena pesem Frankie Armstrong o dekletu, ki se zateče k prevari, vendar to morda ni navadno dekle. Čeprav se zdi, da je prepuščena na milost in nemilost surovim mornarjem, se iz zagate reši tako pogumno, da ni čudno, da so pesem ponekod na podeželju naslovili kar The Mermaid (Morska deklica). Vseskozi navzoča mesečina pričara občutek nadnaravnega, vendar pa je v pesmi toliko zdravega razuma in razsodnosti, da ta občutek kmalu zbledi. Tudi Roy Harris je imel posebno bogat repertoar mornarskih pesmi. Tisto z naslovom The Dockyard Gate (Ladjedelniška vrata) je prvič slišal v izvedbi tradicionalnega pevca Sama Larnerja in je pozneje na snemanju povedal: “Poslušajte Samovo različico in videli boste, kaj pomeni poistovetiti se z neko pesmijo. Sam je vsako besedo zapel ob pravem trenutku in rezultat je razveseljiv. Čeprav ga ni več med nami, nam je zapustil posnetke, ki pričajo o tem in iz katerih se lahko marsičesa naučimo. Pesem sem našel med Larnerjevimi posnetki, o katerih je nekaj besed spregovoril tudi A. L. Lloyd.”

E. J. Moeran je davnega leta 1915 posnel pesem The Bold Richard (Neustrašni Richard) v izvedbi Jamesa Suttona, znanega tudi pod vzdevkom Old Larpin, iz Wintertona v Norfolku. Ko je bila pesem natisnjena v časopisu Folksong Journal, je Ann Gilchrist pripisala, da je pesem The Bold Richard po vsej verjetnosti priredba ameriške mornarske pesmi, ki opisuje pustolovščine ladje Paula Jonesa (ladji je bilo namreč ime Old Richard). Pesem je pozneje v dokaj izvirni različici posnel tudi Ewan MacColl. V podobnem razpoloženju je tudi pesem The Spithead Sailor (Mornar z ladje Spithead), ki se je prvič pojavila v zbirki pesmi Tibbie Fowler (tiskani na velikih listih papirja, potiskanih samo na eni strani) v prvih letih 18. stoletja. V prekrasni izvedbi Roya Harrisa ne opisuje neposredno upora na ladji Spithead, ampak oriše razpoloženje mož, ki so se takrat odločili braniti svoje pravice. V znani in vplivni zbirki Tibbie Fowler, ki jo priporočamo vsem ljubiteljem angleške ljudske glasbe, je bil naslov pesmi Honest Jack Tar (Pošteni mornar).

Bojne pesmi

Med mornarskimi pesmimi v angleški ljudski glasbi gre posebno mesto bojnim pesmim, in škoda, da so tako dobre pesmi, kot je The Man O'War (Bojna ladja), tako redke. Cecil Sharp jo je slišal, pravzaprav le tri kitice, v neki delavnici v Herefordshiru (takrat se je v delavnicah namreč veliko pelo), Jack Moeran pa je slišal vso pesem v Wintertonu, v Norfolku, in si jo zapisal; na podlagi te različice je Mike Waterson zapel svojo, pevec, ki ga je slišal Jack Moeran, pa je bil očitno James Sutton. No, mornarji vojaki so si noči, preživete na ladijski straži, krajšali predvsem z mrmranjem ljubezenskih tem, bojne pesmi niti niso bile pogoste.

Nekatere ljudske pesmi so bile zelo priljubljene in so se znova in znova pojavljale v različnih delih dežele. Druge je bilo veliko težje najti, čeprav so lahko prav tako odlične. Ena takšnih je tudi Lovely On The Water (Ljuba na morju), ki ima sicer čudovito melodijo in pomenljivo besedilo, a jo je uspel najti le Vaughan Williams, in sicer v mestu South Walsham, ki je le nekaj milj oddaljeno od Norwicha. Med najbolj znane zvočne zapise sodi zapis Frankie Armstrong. Četudi je začetek idiličen, se pesem konča zlovešče, kot se sončen dan sprevrže v siv in oblačen večer. Gospod Hilton je resda odpel 14 kitic, ker pa je Vaughan Williams precej nemaren, ko gre za besedila, jih je kar nekaj izpustil. Izpuščene kitice verjetno opisujejo že poznano in mnogokrat opevano situacijo, ko se dekle, preoblečeno v mornarja, vkrca na ladjo, da bi lahko bilo s svojim najdražjim, a si kmalu premisli.

Junakinja pesmi The Pretty Drummer-Boy (Čedni bobnarček), ene izmed mnogih o v fante preoblečenih dekletih, ki so bodisi stopile v vojsko bodisi šle na morje, poje:

Ko si slečem hlače, se pogosto nasmehnem

ob misli, da vse noči ležim poleg stotih mož in sem še vedno devica.

Skladbo je posnel A. L. Lloyd, zgodovinarji pa pravijo, da se je to v resnici dogajalo, predvsem v 18. stoletju, vendar ne tako pogosto kot v pesmih. Nedvomno si možje, daleč od (svojih) žena, pogosto žele, da bi bil eden od njih, kot po čudežu, v moškega preoblečeno dekle. O takšnih prijetnih, a redkih presenečenjih ne govore samo pesmi vojakov in mornarjev, ampak o tem sanjajo tudi ameriški drvarji in avstralski ovčarji. Včasih se tako drzno dejanje slabo konča za dekle (kot v pesmi The Handsome Cabin-Boy/Čedni sobar), v večini primerov pa preoblečeno dekle odlično (od)igra svojo vlogo. Pesmi Short Jacket And White Trousers ni moč najti v nobeni uradno izdani angleški pesniški zbirki, pač pa je založba Birth of Pocklington iz Yorksa objavila različico, ki se začne: “Sem tožeče žalostno dekle.” Gre za malo daljšo in verjetno tudi nekoliko slabšo različico od te, ki je na albumu Round Cape Horn.

Potopljene ladje

Roy Harris je rad prepeval tudi o potopljenih ladjah. Ladja The Royal Charter se je potopila blizu Angleseyja 26. oktobra leta 1859 na poti od Liverpoola proti Avstraliji. 455 ljudi je izgubilo življenje (izjemoma je število žrtev v pesmi manjše, kot je bilo v resnici); med drugimi je o tem napisal poročilo tudi Charles Dickens (objavljeno v The Uncommercial Traveller/Netrgovski potnik), snemalec E. J. Moeran pa je posnel pesem v izvedbi Jamesa Suttona.

Zaslediti je tudi drugačne zapise o mornarskem življenju. Pogosti so recimo tisti, ki ironično in realistično opisujejo status mornarjev na kopnem; to so po svoje angleške protestne pesmi. V zadnjih dnevih plovbe so jih peli ob vlečenju mrež iz morja ali pred pijančevanjem, slišite jih na ploščah Ewana MacColla in ena takšnih je Homeward Bound. Pomemben del tovrstne zapuščine pomenijo tudi ribiške skladbe. Bye Bye Skipper (Srečno pot, kapitan), znana v izvedbi Mika Watersona, je ribičeva iskrena tožba in boleče slovo. Iz neznanega razloga je bila v tridesetih letih 20. stoletja najbolj priljubljena pesem, ki je na šaljiv način opevala delavsko življenje, in menda jo je Mike Waterson prvič slišal v neki gostilni v mestu Hull. Veliko angleških mornarskih pesmi še danes živi tudi v repertoarjih ameriških glasbenikov. Že skupina The New Lost City Ramblers je rada segala po njih, pozneje pa jih je s presunljivim občutkom prepeval Jerry Garcia.

Jane Weber