Saga o pianistih (24. del)

Slovenska razpoznavnost – tudi s pianisti

Zadnje tedne (lahko bi rekla tudi mesece) sem se morala kar krepko truditi, da moje prostovoljno delo ne bi povsem zaseglo siceršnjega “prvega plana”. Pa nisem bila edina. A izkazalo se je, da delo in vložen čas slovenskih “klavirskih entuziastov” vendarle nista zaman.

Od konca oktobra naprej so se namreč vrstili dogodki, ki so vsak po svoje zaznamovali klavirsko dejavnost v Sloveniji. Najprej se je v Orlandu na Floridi od 24. do 27. oktobra odvijala World Piano Pedagogy Conference, ki jo v ZDA že nekaj let zapored vodi slovenski pianist Benjamin Šaver. Letošnja konferenca je bila zelo pomembna za promocijo naše države. Ne le, da je bila na njej najavljena že naslednja konferenca, ki se bo drugo leto prvič širila na druge celine, evropske klavirske pedagoge pa bo v avgustu združevala prav konferenca v Portorožu; na konferenci v Orlandu je Slovenija tudi prvič aktivno sodelovala: Igor Bravničar, profesor klavirja na GŠVR v Ljubljani, je izjemno uspešno predstavil slovensko klavirsko glasbo, posnetke je popestril tudi nastop njegovega učenca Matije Potiska. Skoraj istočasno, od 25. do 28. oktobra, je na Hochschule der Künste v Berlinu v okviru Piano Foruma potekal 23. Mednarodni kongres EPTE (European Piano Teachers Association). Slovenska EPTA, ustanovljena septembra 1998, je sicer najmlajša članica izmed 38 členov, ki sestavljajo matično EPTO, vendar na tokratni konferenci nismo prvič aktivno nastopili. Toda že prisotnih pet Slovencev v Berlinu (iz nekaterih držav so prišli le njihovi predsedniki) je dajalo vtis neizmernega entuziazma, ki pa je še bolj osvajal z vsebino, ki smo jo predstavljali med konferenco. Poročila o dogodkih z obeh konferenc lahko najdemo tudi med prispevki, objavljenimi v tretjem Biltenu, ki prav te dni dosega prve bralce. Prvič pa smo o naših uspehih v tujini lahko poročali tudi na Drugih slovenskih klavirskih dnevih – srečanju učiteljev klavirja Slovenije, ki se je 15. in 16. novembra 2001 odvijalo na Centru za glasbeno vzgojo v Kopru.

Glavne postaje srečanja

Delovna skupina za pripravo programa, ki so jo sestavljali člani EPTE Bojan Glavina (CGV Koper), Karla Kadrijević (GŠ Trbovlje), Nevenka Leban (GŠVR, Ljubljana), Erna Lukač (GŠ Murska Sobota), Tatjana Ognjanovič (AG Ljubljana) in Saša Potisk (GŠVR, Ljubljana), si je za vodilno nit koncertov in predavanj izbrala klavirske due in slovensko klavirsko glasbo. Potem ko je Igor Bravničar predstavil odziv na predavanje v Ameriki, so bile na koncertih učencev glasbenih šol predstavljene klavirske zbirke skladateljev Matije Tomca in Bojana Glavine (njegove skladbe vedno znova kar kličejo k izvrstni interpretaciji!) ter zbirka skladb za klavirski duo, ki jo je uredil Igor Dekleva. Nastopila sta tudi dva profesionalna klavirska dua (navdušujoča Saša Grželj – Regulo Martinez in Svetlana Bogino – Vladimir Orgakov, bolj zanimiva ob Bartokovi sonati z dvema tolkalcema), Igor Dekleva, predsednik Društva, pa nam je na predavanju, obarvanem z anekdotami, predstavil svoje pedagoške in koncertne izkušnje pri štiriročnem igranju. Klavirski dui so tekmovalna disciplina letošnjega Temsiga (tekmovanja mladih slovenskih glasbenikov), tekmovanja so bila tudi téma okrogle mize ter iztočnica za sklepni koncert nagrajencev lanskega Temsigovega klavirskega tekmovanja; pred tem koncertom so se s krajšimi recitali predstavili trije pianisti od štirih, ki bodo letos kot mladi profesionalci v okviru Eptinega ciklusa Pianissimo koncertirali po slovenskih glasbenih šolah (pianiste je predstavila Nevenka Lebar, članica odbora za Pianissimo). Medtem ko je slabo uro trajajoči občni zbor potrdil želje naših članov, da se nenehno izobražujemo ter aktivno spremljamo odločitve izvršnega odbora EPTE, sta piko na i dodali še predavanji o retoriki v Bachovi glasbi in o Chopinovih Polonezah ter Mazurkah; temperatura je nekajkrat močno narasla, najsi na javnih razpravah, po kotičkih glasbene šole ali v bližnjih lokalih. Toda “huda kri” se je najbolj pomirila, ko je bilo najbolj vroče – ob podelitvi plakete, s katero je Društvo klavirskih pedagogov Slovenije prvič podelilo naslov častnega članstva. Potem ko nas je podpredsednica Društva Majda Jecelj (zaradi nenadne odsotnosti je nadomeščala predsednika) seznanila z odločitvijo, je v nabito polni dvorani to članstvo brez besed, a z nasmehom, ki pove vse, ter s svojim legendarnim poljubom publiki, prejela Dubravka Tomšič-Srebotnjak.

V znamenju vrhuncev in mistike

Tako kot smo doživeli udeleženci drugih slovenskih klavirskih dnevov vrhunec ob prisotnosti naše prve dame slovenskega pianizma, se je že sam začetek dnevov začel s svojevrstnim vrhuncem. Za mnoge nepričakovano nas je s predavanjem Retorika v Bachovi glasbi osvojil Ivan Florjanc, docent na Musica Sacra v Rimu ter v zadnjem času tudi predavatelj na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot je sam rekel, človek, ki ne mara mobitelov (simbolično – v dvorani je med predavanjem zazvonil mobitel z melodijo z začetka Bachove Fuge v d-molu) in ne nosi ure. Prav zato se je njegovo predavanje že skoraj podaljševalo v čas, ki je bil (po petnajstminutnem premoru) namenjen drugemu predavatelju. A tudi najbolj predani točnosti smo se tokrat raje prepustili odkrivanju simbolov, ki so se kar vrstili pred nami. Teh je bilo preveč, da bi lahko naštela vse naenkrat; pa tudi ne bi bili razodeti gospodu Florjancu, če ne bi bil velik poznavalec ne le (baročne) glasbe, temveč tudi umetnostne zgodovine, filozofije (antične) in biblije. Če bi mu le bila dana možnost, bi lahko v hipu spremenil matematiko iz “trna v peti” v najljubši predmet slovenskih dijakov glasbenih gimnazij, toliko neverjetnih povezav med glasbo in matematiko nam je nanizal. V Bachovem času, kot nam je povedal, so se izbranci prepoznavali s simboli, skritimi v delih. Zanimiv simbol je skrit tudi v Bachovem datumu rojstva. Njegove številke 21. 3. '85 so simboli za 2., 1., 3., 8. in 5. številko abecede, kar skupaj nanese besedo BACHE (družina Bachov je povzela, kar se je v glasbi zgodilo dotlej, in ji istočasno dala nove smernice).

Predavanje je vsekakor postalo vsebina “ustnega izročila”, v katerega gospod Florjanc rad verjame; v meni pa se je ponovno prebudil spomin na nedavno predavanje Spiritualni simbolizem v Lisztovi sonati v h-molu, ki ga je imel v Berlinu Tibor Szász. Podobno kot Florjanc je predstavil simboliko, skrito v eni sami skladbi, ter izpostavil intervale in tone, ki predstavljajo razpetost med simboloma demonskega oziroma smrti ter angelskega. Pravzaprav sem ves čas njegovega predavanja čutila neznansko povezanost z vsebino predavanja Liszt – služabnik dveh bogov?, ki sem ga sama v Berlinu predstavila naslednji dan. Predavanje sem zastavila tako, da se je mikrokozmos “odel” v makrokozmos: s tem, ko sem predstavila Lisztove koncerte v Sloveniji in njihov odsev v Aninem plesu v Rogaški Slatini (o vsem tem ste lahko brali že v 22. Sagi), sem želela očistiti kamenček iz pisanega mozaika Lisztovega življenja; toda ta mozaik ima vendarle poteze, ki se ponavljajo, in našla sem več kot dovolj snovi za ponazoritev vpetosti Lisztovega življenja med dva nasprotujoča si pola: iz temnih globin izvirajočega demonskega in plemenitega, nebeško-angelskega. Analizirala sem okoliščine Lisztovega rojstva, naslove njegovih klavirskih del, pričevanja njegovih sodobnikov in njegove lastne citate ter dva cikla klavirskih skladb – Paganinijeve etude in klavirske prepesnitve lastnih pesmi na besedilo Hugoja; obenem sem tudi predstavila, kako sta se obe osebnosti – Paganinijeva in Hugojeva – zrcalili v Lisztovi, zvočni posnetek po ene skladbe iz obeh ciklov pa je še predstavil poustvarjalnost slovenskega pianista madžarskega rodu, Zoltana Petra.

V rubato stilu

Ne samo, da smo se ob Florjančevem predavanju lahko zamislili, kateri so simboli in koliko so vredni simboli, s katerimi se prepoznavamo danes. Citat, s katerim sem sklenila berlinsko predavanje, je postal nekako simboličen tudi ob koprskem klavirskem srečanju:

“Naloga njegovih potomcev je zato najverjetneje prav ta, da poiščemo umirjeno ravnotežje nasprotij genialnih osebnosti pretekle dobe. S tem, ko priznavamo večjo vrednost plemenitosti njihovih duš, pa lahko v teh nestabilnih časih obogatimo tudi lastne poti ...”

V Kopru se je izkazalo, da bo treba iskati ravnotežje tudi med nekaterimi posameznimi člani Društva, med različnimi željami in možnostmi za njihovo uresničitev. Tako se je glavna tema okrogle mize, ki jo je vodil v. d. predsednika Temsiga, Saša Potisk, nanašala na protestno pismo Temsigu, ki so ga napisali koprski in mariborski klavirski učitelji. Tekmovanje za klavir solo ima kategorije tudi za mlajše tekmovalce, medtem ko je prva kategorija za klavirski duo namenjena vsem, ki so stari do petnajst let – to sicer daje možnost mlajšim, da nastopijo na regionalnih tekmovanjih, jim pa bržkone onemogoča, da se uvrstijo na državno tekmovanje. Marsikakšna 'gorka' je bila izrečena tudi na občnem zboru, predvsem zaradi večje potrebe članov po soodločanju, čutiti pa je bilo tudi, da bo ob organizaciji naslednjih klavirskih dnevov treba še doreči, kakšne in kolikšne so pristojnosti in dolžnosti EPTE oziroma gostiteljice srečanja.

Za kaj drugega pač so konflikti, kot zato, da jih razrešimo in omogočimo napredek. Resda je izvršni odbor in uredništvo Biltena že dva tedna po srečanju čakal skupni sestanek, na katerem naj bi odgovorili na pereča vprašanja in zastavili temelje za organizacijo tretjih klavirskih dni prihodnje leto. Toda dogajanje je na splošno prevevala pozitivna energija, ki nas je slej ko prej preplavila – tudi zato, ker so za naše dobro počutje skrbeli naši gostitelji, ravnateljica CGV Koper, Marija Gombač, in večina njenih učiteljev klavirja: Nuša Umer, Bojan Glavina, Valentina Češnjevar, Aleksandra Češnjevar, Aleksandra Alavanja Drucker in Selma Chicco. Če ne prej, pa smo se lahko najlepše pogovorili ob okusnih kosilih in večerjah v bližnjih lokalih. Ob predavanju o polonezah in mazurkah nam je povedal Poljak Marian Mika: “Njam, njam – to je osnova rubata.” Povsod, kamor smo šli, je bila glasba!

V znamenju pohval

Brez tolikšne gorečnosti, ki je prevevala naše srečanje, glasbeno šolstvo v Sloveniji tudi sicer verjetno ne bi imelo takšne tradicije, kot jo lahko ugotavljamo danes. Kongres v Berlinu smo sklenili z Učiteljskim forumom, na katerem smo lahko pobliže spoznali organiziranost glasbenega šolstva na Norveškem, v Albaniji ter v Sloveniji. Ravnateljica glasbene šole v Murski Soboti ter obenem kot pianistka tudi članica EPTE, Erna Lukač, je uspešno predstavila naše glasbeno šolstvo. Resda morajo naši študentje na specializacijo po tujih glasbenih akademijah; toda marsikatera država bi se lahko zgledovala po našem sistemu izobraževanja na nižjih glasbenih šolah; medtem ko so Angleži tarnali, da pri njih zaradi nenadzorovanega privatnega poučevanja poučujejo klavir celo živinozdravniki, kvalificirani pianisti pa se borijo s tem, da ne bi učili zgolj jazzovskih in pop priredb, pa je predsednik slovenske EPTE, Igor Dekleva, dogajanje v Berlinu lepo zaokrožil z besedami: “Če je v učitelju dovolj ljubezni in volje, da poučuje klasično klavirsko glasbo, si tega potem zaželi tudi njegov učenec.” Je pa morda tudi upravičena želja, ki jo je Erna Lukač poudarila v svojem referatu, češ da bi bilo lepo, če se naše razmere ob vključitvi v Evropsko unijo ne bi spremenile (na slabše).

Očitno imamo tudi slovenski glasbeniki (pianisti) kaj izvažati. To je dokazal tudi odziv na predavanje Igorja Bravničarja na Floridi. Tam je imel predavanje v dveh terminih in s sabo je prinesel tudi partiture po dvajset, trideset primerkov Škerjanca, Kogoja, Osterca, Matičiča, Matije Bravničarja ..., od katerih sta bili dve tretjini v trenutku razgrabljeni (žal moramo po drugi strani ugotavljati, da so naše založniške razmere tako slabe, da odslej na DSS (Društvu slovenskih skladateljev) – ali kjerkoli drugje – nekaterih partitur sploh ni več mogoče kupiti: zadnji primerki so odšli v Ameriko ...). V času našega srečanja v Kopru pa smo zvedeli, da je iz Havane ravno prišlo pismo, da prosijo za partituro Škerjančevega Concertina za klavir in godala, ker ga v februarju že mislijo javno izvajati. Nič manj lepih odzivov ni dobil Bilten EPTE.

Ob predstavitvi koncertnega ciklusa Pianissimo (Kristina Arnič je bila odsotna) so igrali Maša Poljanec, Benjamin Govže, pa tudi Petar Milić, s katerim sem se prvič srečala na eni od glasbenih delavnic Poletnega festivala v Ljubljani. Na koprskem srečanju nam je Petar s svojo poustvarjalnostjo pričaral enega od vrhuncev, ki nam bo vsem ostal v spominu.

Damjana Zupan