Starsailor

Čisti presežek

Medtem ko James Walsh z bolečim izrazom na obrazu publiki streže iskrena in enostavna lirična doživetja, se na platnu za njim in njegovimi tovariši projicirajo podobe dobrih duš zasedbe Starsailor: Jeffa Buckleyja, Tima Burgessa, The Beatles, Iana Browna, Marvina Gaya in na koncu še obraz Tima Buckleyja. Slednji na platnu tudi obstane.

Če bi to storil kdo drug, bi vse skupaj zvenelo plehko in pretirano osladno. Pri Starsailor gre za veselja in hvaležnosti polno deklaracijo o junakih. Ljudeh, ki jim bodo kmalu stali ob boku. Približno takole je NME sredi oktobra povzel dogajanje na koncertu trenutno ene najbolj vročih zasedb na Otoku. Starsailor so v manj kot letu dni, še preden so v začetku oktobra izdali prvenec, pobrali skorajda vse, kar se na britanski glasbeni sceni da pobrati. Nastopili so na Top Of The Pops, bili so gostje v oddaji Later with Jools Holland, uspešno igrali na britanski turneji, bili gostje na turneji Manic Street Preachers (seveda na povabilo Manicsov) in z malo ploščo Alcoholic prišli do desetega mesta na britanski lestvici najbolj prodajanih malih plošč. Ko je izšel težko pričakovani album Love Is Here (Chrysalis), je bila pred Starsailor na lestvici najbolj prodajanih albumov varna samo Kylie Minogue z albumom Fever.

Pero dvajsetletnika

Hvale vredno, res. Love Is Here žanje aplavze in ovacije po vseh britanskih glasbenih občilih, in ni vrag, da jih ne bi s pohvalami zasipala tudi vsa Evropa. Večini ni čisto jasno, kako je lahko četverica glasbenikov s kitaristom, pevcem in piscem besedil Jamesom Walshem na čelu pod tako močnim medijskim pritiskom sploh spravila skupaj tako kompakten, kvaliteten in čustev poln album. Saj veste, kako je to. Prva mala plošča (Fever) je obetajoča, druga (Good Souls) je blazno dobra, tretja (Alcoholic) še boljša, ko izide album, pa vse skupaj spominja na eno močno uspešnico in devet pesmi, ki so dobre samo za B-stran singla. Tokrat res ne. Starsailor spadajo v tisto skupino novincev, kamor zadnje mesece tlačimo britanske glasbene čudeže Muse in Coldplay. Starsailor so najnovejši člen v verigi perspektivnih in čustvenih mladeničev, ki svojo ranljivost in občutljivost uspešno vključujejo v to, kar najraje počnejo. Turbulentno mišljenje Jamesa Walsha, pakirano v enajst preprostih in s čustvi nabitih pesmi, poslušalcu ne dopušča čustvenega prediha. Kreativno in nadvse ekspresivno opisovanje človeških odnosov in družinskih vezi, čarobne skice o srečevanju ljudi v kinodvoranah, o nočnih družinskih prepirih, o potrpežljivem čakanju in buljenju v uro. Love Is Here je poln čustvene globine in melodičnega valovanja, ki poslušalca dobesedno pripravi do tega, da pobrska po svojem (še tako okorelem) srcu in v njem najde sočutje tudi do najbolj trivialnih stvari v življenju.

Vse to izpod peresa dvajsetletnika, rojenega v angleškem mestecu Chorley na severozahodu Anglije, ki ni nikoli razumel, zakaj so mu ljudje neprestano težili, da naj si najde pravo službo. Zakaj bi počel nekaj, v čemer ni tako dober, kot je v petju in pisanju besedil, se je spraševal. Tudi ko Starsailor niso zveneli tako dobro, je vedno vedel, da je petje tisto, v čemer je najboljši. Njegovi trditvi, ki jo je zaslediti v mnogih intervjujih, vsekakor ne bomo oporekali. Kvečjemu navdušeno pritrdili. Že možno, da James Walsh, povsem normalen fant brez posebnih stališč, nima kdove kakšne karizme – dokler ne odpre ust in prostor napolni z nenavadno in naravnost osupljivo glasovno pahljačo. Glas žalostne miline, ki zveni brezčasno, modro in nadvse zrelo. To sta opazila tudi prijatelja James Stelfox in Ben Byrne; basist in bobnar, ki sta svoj zvok razvijala skupaj od otroških let, sta takoj prepoznala talent kolega na glasbenem kolidžu v Wiganu. Seveda sta ga povabila k sodelovanju. Marca 2000 se je trojici pridružil še prijatelj Barry Westhead. Po Walshevih besedah je bilo treba prijatelja kar dolgo prepričevati. Njegova plača v krematoriju, kjer se je zaposlil, je bila namreč veliko večja od izkupička, ki so ga fantje dobili za nastope v lokalnih pubih.

Toda skok v neznano je bil na mestu. Če bi se melodije Starsailor razlegale pred petimi leti, bi se jih po vsej verjetnosti odrekli mnogi, ki jih danes kujejo v zvezde. Današnji veliko subtilnejši pristop glasbenega tiska do novincev, ki se ne osredotoča toliko na arogantne izjave in navidezno preprostost, za katero se skrivajo nevarne pasti pozerstva, je toliko bolj naklonjen glasbenemu izrazju in skladnosti zasedbe. Vse kaže, da je klima, ki se zadnja leta čisto omehča ob umirjenih ritmih kakšnih Stereophonics ali Travis, kot nalašč za popoln razcvet talentov, kakršna sta Coldplay in Starsailor. Če so bili prvi v začetku leta miljenci tiska v kategoriji peresno lahkih in nepoboljšljivih romantikov, so Starsailor ob koncu leta postali težkokategorniki med gracioznimi melanholiki. NME in Q sta pred kratkim Starsailor podelila nagradi za najboljšo novo zasedbo leta. Konec leta bo plošča Love Is Here brez dvoma pristala na vrhu lestvic najboljših albumov leta. Ja, Barryju Westheadu se je gotovo splačalo zapustiti krematorij.

Buckleyja živita naprej

“Nekateri gredo v pub in se ga nažrejo, drugi pišejo knjige, petje pa je najboljši način, s katerim se izražam jaz,” je za NME povedal James Walsh. Kot že tolikokrat poudarjeno v članku, ne gre samo za njegov glas. Nobenega dvoma ni, je marca letos ugotavljal Uncut, da skozi fanta govorijo višje sile. Oba pokojna Buckleyja, oče in sin, sta gotovo vodilna angela varuha v usmerjanju talentiranega mladeniča, ki med nastopi ne posega po orodju demagogije in nima nobenih ambicij igrati preroka svoje generacije. Jamesu Walshu ustreza intimna mikro raven, v kakršni je živel tudi takrat, ko je goltal britanske glasbene tednike in pazljivo sledil glasbenim novostim. Vse dokler ni v NME prebral intervjuja z Embrace, v katerem so se fantje bolj kot o glasbi razgovorili o tragično preminulem Jeffu Buckleyju. Radovednost in šesti čut sta ga gnala v trgovino po Buckleyjev album Grace, ki je bil, kot Jamesa navaja NME, “daleč najboljše od vsega, kar sem do tedaj slišal. Ko sem ga poslušal, sem vedel, da sem končno našel nekoga, ki se me je resnično dotaknil, in spoznal sem, da je to tisto, kar bi rad počel.” Pot glasbenega seznanjanja je Walsha vodila naprej k Neilu Youngu, Vanu Morrisonu in kajpak k Timu Buckleyju. Pravzaprav so si fantje nadeli ime po enem izmed njegovih (najmanj poslušljivih) albumov Starsailor. Čemu prav Starsailor? “Preprosto zato, ker je to njegov edini album z najbolj primernim imenom za skupino. Happy/Sad ne bi bilo ravno dobro, Phantasmagoria In Two tudi ne preveč,” je razložil Walsh v intervjuju za spletno stran Ammocity.com. Ime tudi nima nič opraviti z neposlušljivostjo albuma. Kot v intervjuju za NME pravi Walsh, mu je “veliko več do tega, da bi delal nekaj, kar je naravno, in povedal kaj o tem, kaj kdo je in kako kdo čuti, kot pa da bi proizvajal hrup.” Želja, da bi njihov prvenec zvenel nekje med Grace mlajšega Buckleyja in Youngovo Harvest, se je Starsailor izpolnila. Love Is Here zveni izredno živo, zraven pa je podkrepljen s subtilnimi zvočnimi dodatki, ki še bolj poudarijo magičnost Starsailor in Walshovih glasovnih talentov. Kot nakazuje sam naslov albuma, ljubezni na zgoščenki res ne manjka. Ker ni na silo posladkan poskus ugajanja, ampak prava redkost v času, ko vse, česar se dotaknemo, kipi od cinizma. Love Is Here je presežek vsega dobrega, boljšega in najboljšega. In kljub temu ostaja enostaven.

Prav ta enostavnost, ki preveva album, v širšem smislu sporoča tudi subtilni boj z aroganco, ki ostaja v glasbi resen problem. Walsh je s hojo po tanki meji med genijem in norcem več kot dobro opremljen za izzivalna vprašanja, s katerimi novinarji preskušajo njegovo samozavestno in popolnoma samosvojo držo. Ta odgovor je dovolj zgovoren: “Aroganca v glasbi me ne zadeva preveč. Ponosen moraš biti na to, kar dosežeš, toda to, kar si dosegel, naj govori samo zase.” Kogar ni prepričal, naj kupi album. Nikogar ne bo razočaral.

Marta Pirnar