Domače dvorišče - SToP

Poišči svoj ... ritem

Prvič sem jih srečala lani na prireditvi Teden mladih v Kranju. Občinstvo so presenetili s svežino in samosvojim pristopom k tolkalni glasbi. Takrat sem se tudi prvič srečala s temi bolj ali manj (vsaj zame) nenavadnimi glasbili. Spoznala sem marimbo, vibrafon, timpane ...

Tolkalec, diplomant Akademije za glasbo v Ljubljani, Franci Krevh je eden vodilnih članov SToPa – Slovenskega tolkalnega projekta, ki združuje mlade glasbenike tolkalce z željo po komornem muziciranju, raziskovanju novih tolkal, skladb in zvoka. SToP sestavljajo: Barbara Kresnik, Davor Plamberger, Damir Korošec, Dejan Tamše, Franci Krevh, Tomaž Lojen in Matevž Bajde.

Kdo so člani tolkalne skupine Slovenski tolkalni projekt SToP?

V skupini smo mladi glasbeniki, ki študiramo tolkala, nekateri pa so jih že doštudirali. Prihajamo iz različnih koncev Slovenije: Ljubljane, Maribora, Slovenj Gradca, Celja in Velenja, kjer je tudi domicil skupine. Delujemo od začetka leta 1999, ko je imela skupina prvi koncert ob kulturnem dnevu, 8. februarja, v Klubu K4.

Kako in zakaj je nastala skupina?

Združila nas je želja po komornem muziciranju in raziskovanju novih tolkal. Naš namen je, da občinstvu predstavimo (poleg drugih) tudi klasična tolkala in njihov repertoar, ki je v glavnem nastal v 20. stoletju. Seveda pa si želimo vzpodbuditi slovenske skladatelje, predvsem mlajše, k pisanju skladb za tolkala.

Zasnovali ste tudi projekt “Poišči svoj ... ritem”?

“Poišči svoj ... ritem” je koncertni program StoPa, ki namesto skladb za koncertna tolkala (marimba, vibrafon, timpani) vsebuje skladbe za manjša tolkala ter predmete, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. Program prepleta tuje in domače skladatelje, ki dajejo prednost ritmu. Igramo samo s kosi lesa, s stanovanjsko opremo, pločevinkami in z drugimi “tolkali”. Gre za igranje izključno s tolkali, ki dajejo ritem, zraven ni melodičnih glasbil. V tem programu igramo tudi skladbo Steva Reicha z naslovom Glasba za kose lesa. Uporabljamo pet parov palic, s katerimi tolčemo ritem drug čez drugega. Obstaja osnovni ritem, impulz, čezenj pa nalagaš različne ritmične vzorce in samo z enim udarcem to frazo počasi zapolnjuješ. Z vsakim novim udarcem se dojemanje ritma čisto spremeni. To so izredno zahtevne skladbe za izvajalce in tudi za poslušalce. Pri skladbi Johna Cagea igramo tudi na predmete iz dnevne sobe. Na koncertu si tako lahko vsak poslušalec izbere tisto skladbo, tisti ritem, ki mu najbolj ustreza, zato ima projekt tudi naslov “Poišči svoj ... ritem”. Ljudem smo želeli sporočiti, da tolkala niso le mali boben, temveč tudi marsikaj drugega.

V okviru tega projekta igrate tudi zelo priljubljeno skladbo z naslovom Mala kuhinjska glasba ...

To je skladba, ki jo igramo s kuhalnicami, s katerimi tolčemo po mizi. Avtor te skladbe je Manfred Menke, profesor na visoki šoli v Nemčiji. Te skladbe ni napisal samo za tolkalce, temveč za vse glasbenike. To pa ni edina njegova skladba, ki je napisana na ta način – takih je okoli pet. Zelo značilen zanj je tudi body music, torej glasba telesa – to pomeni, da ustvarjaš ritem in glasbo z udarjanjem po telesu. Ta skladba ni umetniška, gre za skupek ritmičnih vložkov showa. Skladba je nastala na poletnih glasbenih delavnicah, ko so mladi raziskovali nove zvoke in spontano improvizirali.

Katere pa so zate tiste značilnosti, ki ločijo umetniško skladbo od neumetniške?

Zame so osnovne značilnosti, ki kažejo na umetniškost dela, odgovori na vprašanja, zakaj in kako glasba nastane ter kakšna je težavnost in zahtevnost izvajanega dela. Kadar sestavljamo program, se vedno vprašamo, za koga bomo igrali. Pri sestavljanju programa skušamo izbrati skladbe, ki bodo poslušalce zadovoljile po umetniški plati, obenem pa bodo zanimive. Ko smo se pripravljali za projekt Jesenske serenade, ki poteka v organizaciji Glasbene mladine ljubljanske, smo vedeli, da bomo igrali v zelo majhnih prostorih; to je bil eden izmed pomembnejših dejavnikov, po katerem smo izbrali program. Izbrali smo tolkala, ki so manjša in ki se jih lažje prevaža in prenaša. Tako smo morali, na primer, takoj izločiti skladbe za marimbo, saj bi zasedla polovico odra.

Spremljate delo in razvoj tolkalnih skupin drugod po svetu?

V tujini obstaja mnogo tolkalnih skupin, podobnih naši, in njihovo delo nenehno spremljamo. Zavedamo se, da so te skupine zelo dobre in kvalitetne, zato se jim želimo približati, po drugi strani pa iščemo svoj lastni izraz, nekaj svojega, značilnega samo za nas. Iščemo svojo pot. Med skupine, ki se nam zdijo zanimive, bi lahko uvrstil madžarsko skupino Amadinda, švedske tolkalce Kroumata, pa tudi Strasburške tolkalce. Vse te skupine sem gledal in poslušal na festivalu sodobnega skladanja za tolkala v Berlinu. Med njimi ni razlike v kvaliteti, temveč obstaja razlika v koncertnem programu. Strasburžani igrajo klasična dela, Kroumata pa ima program z etno tolkali. Čeprav se npr. prvi lotijo tudi zadev, ki jih igrajo drugi, in obratno.

Kakšne so vaše izkušnje z gostovanj?

V Zagrebu smo gostovali s tolkalno skupino Bing bang, v Samoboru pa s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije. Prav tako smo letos poleti izvedli koncert na mednarodnem tolkalnem seminarju v Grožnjanu. Obenem aktivno navezujemo stike s tolkalci po svetu. Na tem področju vlada še nekakšna izoliranost, ki jo želimo odpraviti.

Sodelujete tudi z mladimi slovenskimi skladatelji?

V našem rednem programu sta dve skladbi mladih skladateljev, in sicer Space Echos Vita Žuraja in Tri iveri Tadeje Vulc. Ti dve skladbi sta si zelo različni. Prva je klasično tolkalno delo s klasičnimi tolkalnimi instrumenti skupaj s flavto in klaviaturo, druga pa vsebuje sodobnejši pristop pri izvajanju in izbiri tolkal. Slednja je dobila nagrado na mednarodnem tekmovanju mladih komponistov. Tadeja je uporabila nekatere “nenavadne” instrumente, kot na primer stol, papir, leseno ravnilo; ustvarjala je zvok in ritem s trganjem papirja in z igranjem po kartonski škatli.

Kako delujete kot skupina, kdo daje predloge, kako se odločate, katero skladbo boste igrali in katere ne?

Do sedaj sva program v glavnem sestavljala skupaj z Barbaro Kresnik. Seveda pa pri sestavi programa sodelujemo s predlogi in zamislimi prav vsi.

Tudi sam pišeš skladbe za tolkala?

Sem ponosni lastnik ene priredbe in ene avtorske skladbe. Prva se imenuje Gana oziroma Ganaia in je v originalu napisana za marimbo solo. Na pobudo profesorja Borisa Šurbka sem dopisal še spremljavo za dva tolkalca. Avtorska skladba se imenuje Mozaiki; že sam naslov pove, da gre za neke vrste sestavljanko. Ideja skladbe je mozaik različnih glasbenih motivov, ki so se mi podili po glavi v času nastajanja skladbe.

Si že v otroštvu tolkel vsepovsod okoli sebe in uničeval mamino dragoceno pohištvo?

Da imam nekaj tolkalske krvi v sebi, so opazili že v vrtcu, ko smo igrače shranjevali v velikih, pet- ali desetkilogramskih okroglih kartonskih škatlah za pralni prašek. In po teh škatlah sem neprestano tolkel, vendar so mi - takrat še - “tovarišice” to dejavnost nenehno preprečevale. Pri osmih letih so me starši vpisali v glasbeno šolo na mali boben. Ker v Slovenj Gradcu, od koder prihajam, ni bilo možnosti za učenje kakšnih drugih instrumentov, recimo ksilofona, sem se učil mali boben do šestega razreda, potem pa sem nadaljeval šolanje v Velenju, pri prof. Gorenjcu. Tam sem v dveh letih spoznal tudi ksilofon, timpane in druge bobne. Ko pa sem se vpisal na srednjo obutveno šolo v Kranju, sem glasbeno pot za nekaj časa zapustil, saj se takrat še nisem zavedal, niti nisem vedel, da je biti glasbenik lahko tudi služba, da lahko z igranjem tudi služiš. V tistih letih sem mislil, da potrebuješ osnovni poklic, z glasbo pa se ukvarjaš v prostem času. Po končani srednji obutveni šoli pa sem se vpisal še na srednjo glasbeno šolo, smer tolkala, vzporedno sem dokončal tudi Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, smer usnjarsko-predelovalna industrija. Seveda sem se vpisal potem še na Akademijo za glasbo, ki sem jo tudi uspešno končal. Zdaj lahko rečem, da sem v glasbi našel tisto, kar sem ves čas iskal.

Preko katere krovne ustanove delujete in kdo vas podpira?

Že od samega začetka delujemo pri Društvu študentov Akademije za glasbo v Ljubljani. Tako se je odprla pravna in finančna pot za pridobivanje potrebnih sredstev tudi iz Ministrstva za kulturo, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in od različnih sponzorjev.

In kam vas bo vodila pot v prihodnosti?

Kar se glasbe tiče, se bomo držali smeri, ki jo izvajamo zdaj. Še naprej se bomo povezovali z različnimi tolkalci po svetu ter organizirali koncerte s klasično tolkalno glasbo. Pot nas bo vodila tudi v raziskovanje novih glasbil in ustvarjanje lastnih skladb, torej skladb, katerih avtorji bomo člani skupine. Zanimiva se nam zdijo tudi elektronska tolkala in njihovo kombiniranje s klasičnimi tolkali.

Mojca Urankar