Tara Jane O'Neil

Skrito in kritično

Resda ni bilo ne prvič ne zadnjič, da kaj ni šlo po načrtu. A razlogi, zakaj je visoko sofisticiran tehnološki pripomoček, ki naj bi posnel intervju, tokrat ubral svoja trmasta pota, so povsem nepomembni. Polovica najinega intervjuja je pač ostala shranjena v zvočnem zapisu; začetni del pa je shranil zgolj spomin. Bolj kot obžalovanje, da se je zgodilo prav tako, kot se je, pa me preveva veselje, da se je vse skupaj sploh dogajalo. Najin pogovor, ki se je v ilirskobistriškem MKNŽ nato prelevil v prijateljsko debato kakšnih osem ljudi, je tako presegel vse meje in omejitve intervjuja.

Zagreb, kjer je Tara Jane O'Neil nastopila večer pred tem, je bil bojda zelo v redu. 130 obiskovalcev koncerta v deželi, kjer sploh ne moreš kupiti njenih plošč, razen na koncertu, je lepa številka. Taro je zelo presenetila. Pove, da so tam prodali okoli 20 plošč – vrsta potencialnih kupcev pa je začela naglo kopneti, ko se je izkazalo, da so se plošče do tedaj pomotoma prodajale za bora dva dolarja! Tudi koncerti na Portugalskem, kjer sta pred kratkim nastopali skupaj s Cynthio Nelson – kot duo Retsin – so bili presenetljivo dobro obiskani. Na zdajšnji evropski turneji Tara nastopa zgolj z dvema spremljevalcema, Toddom Cookom na basu in Noelom Hawleyjem na violončelu, harmoniki in klaviaturah. Ni bilo denarja, da bi čez lužo prišel še bobnar, zato si ritem na koncertih predvajajo kar z minidiska. Zanimivo in nepričakovano.

Tarin najnovejši album In the Sun Lines vsebuje komad, ki se izmed vseh, ki jih je izdala kot samostojna avtorica, še najbolje približuje definiciji hita – to je brazilificiran Sweet Bargaining. Tara pravi, da rada posluša brazilsko glasbo, Jobima, Astrud Gilberto. Preseneti jo, ko omenim, da mi je pozorno poslušanje njenih pesmi, tudi s prvega albuma, odkrilo še nekaj drobnih fraz, ritmičnih akcentov, ki “povlečejo” na Brazilijo. Recimo njen duet z Danom Littletonom iz skupine Ida v komadu Your Rats Are. Zdi se mi, da sta se tam zelo dobro ujela. Tara pove, da je šlo za precej nenavaden duet. Njen glas je bil že posnet in precej sta se namučila, preden je Dan ujel ritem njenega petja. Dotakneva se njenega producentskega dela, ki postaja vedno pomembnejši del njenega ukvarjanja z glasbo. Vpraša me, če poznam prvenec dua Naysayer, ki ga tvorita Cynthia in Anna Padgett. Deathwhisker, poznam. Tega je producirala, pravi, zdaj pa je Naysayer pripravil že drugi album, ki je bojda še boljši od prvega. Pohvali Anno kot izvrstno kantavtorico. Zelo je kritična do svojih producentskih znanj, pravi, da dela z zelo preprostimi napravami, ki so predvsem zelo mobilne. Tako lahko snema povsod, kjer se znajde. Večino albuma In the Sun Lines je napisala medtem, ko je samevala v hiši nekaj ur vožnje stran od New Yorka. Potem pa na koncu tako ali tako vse skupaj nese v pravi studio na mastering, sama tega ne bi znala narediti. Retsin sta svoj prvi izdelek, EP Salt Lick (Simple Machines, 1995), posneli z izposojeno opremo, s prastarimi mikrofoni, a kljub temu, po mojem mnenju, zveni izvrstno. Zanima me, kaj je tisti zvok, ki se sliši na začetku Pink River. Na čisto navadni prenosni kasetofon sta posneli dogodek, ko so jima pot zaprli purani, ki so prečkali cesto. Začeli sta snemati, in to je to: hupanje avtomobila, potiskanje na plin, oglašanje puranov, veliko šumenja. In njun prvi skupni komad.

Zakaj sodeluje v toliko glasbenih projektih? Ker ji je veliko različnih stvari všeč – od folk glasbe do plesne glasbe; zelo se zabava, če dela vse sorte stvari. Tako je s Kevinom Coultasom, bobnarjem in kolegom iz razpadlih Rodan, nekaj časa sodelovala v cenjeni skupini Come. Počasi preidem na Rodan, prvo skupino, s katero je igrala Tara Jane O'Neil. Namigne, da ne bi hotela dolgo ostati pri tej temi pogovora. Takrat je bila še zelo mlada. Da je zmogla pogum za snemanje glasu za prvenec Rusty, je vase zlila cel liter viskija, se nasmehne. Odtod vsa tista besna energija v glasu. Ne ve, od kod dandanašnji tolikšna fama okoli Rodan – po njenem so zgolj pobrali nekaj idej od tod, nekaj od tam ... nič posebnega. Če že, so louisvillski someščani Slint naredili dosti več. In točno se spomni edinega nastopa Rodan v Edinburghu: 30 ljudi je bilo tam, nič več. Zdaj pa ji – ko je bila ponovno na Škotskem s Papa M in je nastopila pred 400 ljudmi – vsak drugi zatrjuje, da je takrat bil tam, da je slišal Rodan. Tara pravi, da je vse skupaj navadna laž. Da pa je bend zapustila, ko je kazalo, da bodo zares zasloveli, kajti na koncu so prišli celo v revijo Rolling Stone.

Vprašam jo, če se ji zdi, da mora kot “svoja”, emancipirana ženska in kantavtorica v rockovski glasbi že zgolj s tem zavzemati neko jasno politično držo. Retsin sta se nenazadnje lani pojavili na The New Women's Music Sampler, ki ga je založila feministično-lezbična založba Mr. Lady. Do neke mere res, pove Tara, saj drugače ne more biti. Čeprav ni njen namen, da bi se obešala na političnost, in je po svoje njena političnost drugačna od tiste, kakršno izraža večina izvajalk na tej kompilaciji. Sicer pa načrtuje, da bo pri Mr. Lady v prihodnje izdala kup EP plošč, tudi take, ki bodo plesne, čisto nekaj drugega, kot to, kar poznamo do sedaj. Pa na ljubljansko Mesto žensk bi rada prišla, na Tamizdatu v Pragi so ji dali nekaj materiala o tej prireditvi.

Njeni glasbeni vzori so zanimivi. V zbirki nima skoraj nič sodobne glasbe. Razen Björk. Zato pa je nora na šestdeseta in sedemdeseta leta. The Zombies na primer, ki so naredili kup krasnih akustičnih albumov. In predrockovsko glasbo, natančneje folk. Pravi, da si je včasih želela igrati skupaj z Emmylou Harris. In da je nora na vse, čisto vse, kar je naredila Joni Mitchell. Ali Cris Williamson. S kom bi še rada igrala, sodelovala, me zanima. Björk. Z njo nedvomno. Kakšen se ji zdi album Vespertine? Poslušala ga je le nekajkrat, in sprva se ji je zdelo, da mu manjka nekaj, kar bi jo pritegnilo. Toda ravno zdaj ga je ponovno poslušala, na poti skozi Slovenijo, in zdel se ji je čudovit. Björk je pogumna, da je posnela takšen album, glede na to, da jo obkroža ogromno medijske pozornosti. Dobro je, da tudi v komercialnem svetu obstaja takšna glasba. Björk očitno dela glasbo, kakršno si resnično želi, in to je super. Sicer pa je Tara veliko razmišljala o tem, s kom vse bi rada igrala, a v končni fazi se ji zdi, da tako ali tako nihče od teh ne bi delal z njo. Zato bo glasbo še naprej ustvarjala skupaj s prijatelji. Igrala pa bi s komerkoli. Tudi z Madonno, četudi se je pravzaprav boji, odkar je videla njen dokumentarec Truth or Dare. Omenim mnenje nekaterih, da je Madonna veliko naredila za “osamosvojitev” žensk v popularni glasbi. Tara se strinja, četudi so Madonnine metode zagotovo razkurile mnogo feministk, toda zakaj pa ne? Nasploh je vprašanje seksa in seksualnosti v Evropi dosti bolj sproščeno, v Ameriki je na zunaj ogromno zavrtosti. Zato spoštuje Madonno, čeprav bi jo verjetno sovražila, če bi jo osebno poznala, ker ne mara ljudi, ki hočejo biti slavni za vsako ceno. Toda Madonna je v tem zelo dobra, to je vredno spoštovanja. Presenetilo jo je, da je Patti Smith naredila podobno – njena glasba je sicer surova, iskrena, a Patti je bojda hrepenela po tem, da bi postala slavna, še preden se je začela ukvarjati z glasbo. Res je, da je imela odlično vizijo, a hkrati je vseskozi oprezala za “nagrado”. Kako pa je kaj s seksualnostjo v glasbi Tare Jane O'Neil? Pove, da obstaja v besedilih, čeprav je zelo skrita, kot je skrita in kritična večina stvari, o katerih govori v pesmih. Omenim ji, da se mi zdi, da se veliko seksualnosti skriva tudi v sami glasbi, ne zgolj v besedilih. In da se mi zdi njen drugi album dosti bolj poln tovrstne energije, kot je prvi. O tem se strinjava, Tara pove, da je pomislila, da bi na ta album natisnila drobno sugestijo: “Poslušaj zelo naglas, pozno ponoči in zgoraj brez.” In the Sun Lines se ji zdi bolj nočna plošča, medtem ko je prvenec Peregrine bolj jutranja. Kje se vidi čez deset let? Tara potoži, da ni najboljši čas za takšno vprašanje. S Cynthio, s katero sta bili skupaj več kot sedem let, sta se ravno razšli med turnejo Retsin. In še ni bilo časa, da bi se sploh pomenili o vsem skupaj. Zdaj je vse v zraku. A čez deset let bo verjetno vse urejeno, zaljubljena bo in najverjetneje bo delala glasbo. In slikala. Ilustrirala je svoje albume in Cynthijino knjigo pesmi, nekajkrat je razstavljala, v Louisvillu in New Yorku, a slikanju noče dati toliko poudarka kot glasbi. Slikanje je zanjo stvar samote. In vedno, ko daš drugim kaj iskreno svojega, nekaj izgubiš. To se ji dogaja z glasbo, zato ne bi rada, da bi bilo enako s slikanjem. Morda pa bo napisala knjigo ... ko pride k sebi.

Katarina Višnar