Umek

Prvi tehnokrat slovenske scene

Če v slovenski tehno glasbi iščemo nesporno ikono, verjetno ne bomo imeli težkega dela. Brez imena Umek dolgo ni šlo, ne na katerem od lokalnih rejvov ne na kakšnem megalomanskem festivalu elektronske glasbe kje v tujini.

Umek je pač sinonim za slovenski tehno, najpopularnejši slovenski didžej in prvi, ki se je prebil v mednarodne didžejske vrste ter osvojil vrhove lestvic po vsem svetu. Njegova produkcija je slovenski tehno postavila naravnost med Berlin, Chicago in Detroit, med tehno, tech-house in elektro. Tudi Ljubljana je sedaj prepredena s tehno založbami, z novimi in starimi producenti, ki ustvarjajo Future sound of Ljubljana. Verjetno je Umek prvi, ki do obisti obvlada tehniko vrtenja na štirih gramofonih, in s takšnimi manevri ustvarja zvesto množico slednikov. Tako Slovenci ostajamo pravi tehno narod. Se pravi, da niti ni več treba izgubljati besed. Umeka smo v Muski že gostili (#13/97), toda v preteklem času se je z njegovo kariero zgodilo marsikaj. Povodi za ponovni intervju so več kot enoletna odsotnost, kup novih plošč, spremembe sloga in predvsem drugi intervjuji, ki jih je dajal za različne slovenske časopise in revije. Od njega smo pač hoteli izvedeti še kaj več kot le o remiksih skupine Depeche Mode in o njegovem mnenju o mamilih. Intervju je bil narejen novembra v Umekovem (skorajda zadružnem) studiu v Ljubljani.

Povej mi, kaj počneš trenutno?

Pravkar sem končal remikse za veliko komercialno založbo Positiva, za njihovo podzaložbo The End Recordings, ki je v lasti istih ljudi kot klub The End, se pravi Mistra C-ja; počasi pripravljam svoj album, ampak za zdaj so občutki še zelo mešani. Ne vem, ali bo Zeta Reticula ali bo Umek, bo pa “deep” elektronska muzika, na trenutke zatežena, industrijska zadeva. Definitivno bo drugače kot vsi moji izdelki. Pričakujemo tudi Recycled Loops 5, pa Consumer Recreation 3 je pravkar izšel, potem pa še Consumer Recreation 4, kompilacija, za katero so komade prispevali Random Logic, jaz, Bizzy je naredil fantastičen komad. Zraven sta tudi Temponauta, se pravi Bizzy in Dojaja skupaj. Prihaja nova izdaja pri založbi Earresistible, številka 3, ki sem jo naredil jaz, 4 pa Valentino Kanzyani – zelo funky komad a la Silicon Soul, tak Soma stil. V glavnem, zelo dobra zadeva. Potem pa še ogromno izdaj za tuje založbe, ki so se kar nabrale. Nekaj časa je bilo zatišje, sedaj pa pričakujem, da bo v kratkem izšlo kakšnih deset do petnajst plošč. Počasi, počasi, ampak res super počasi se pripravlja plošča Laibachov. Zdi se, da bomo zdaj prešli v zadnji stadij in dokončali to zmagovito ploščo. Kaj je potem še kaj takega ...? Mislim, da je to vse ... Sicer pa je že kar precej.

Poglejva najprej Laibache. Kakšno vlogo imaš pri albumu, ki nastaja, in koliko bo to vplivalo na zvok?

Ne vem, koliko bo vplivalo na zvok ... Plošča je precej tehno obarvana, ampak to ni tisti tipični tehno. Definitivno bo slog laibachovski, ampak vpleteno je ogromno ljudi, zato mislim, da bom dal plošči sigurno neki pečat. A nič večji kot vsi drugi člani. S produkcijo se ukvarjamo štirje ljudje in vsak ima svoj delež. Kaj se bo že prepoznalo in upam, da bom pustil čim večje sledi in da bo plošča zvenela dobro. Moja naloga je, da glasbo produciram čim boljše, ampak še vedno po njihovih okvirih ter v sodelovanju z Iztokom Turkom in Milanom. Skupaj delamo v studiu in vse predebatiramo, od “soundov” do “loopov”. Nekako najdemo skupno sliko, ki se vsakemu zdi dobra, najdemo neko smernico, pri kateri vsak malo popusti, tako da izdelek pač pride ven takšen, kot je. Vsi pa se trudimo, da bo izdelek kar najboljši.

Ali poznaš prejšnje plošče Laibachov? Naj bom bolj natančen, katera ti je bila najbolj všeč?

To je največji hec ... to me vpraša veliko ljudi. Pojma nimam, kakšne plošče so delali prej. Vsake toliko časa Jani in Milan privlečeta kakšno staro ploščo in mi jo pokažeta. V bistvu nikoli nisem bil “fan” industrijske glasbe, Borghesije in Laibacha, tako da je smešno, ko delam za Laibache in Depeche Mode. Tudi Depeche Mode nisem nikoli poslušal, tako da so mi v bistvu sedaj bolj všeč kot kadarkoli. Slišal sem torej tiste izdelke in so se mi zdeli nekaj posebnega, če pa so mi všeč ... zelo težko bi rekel, da sem “fan”. Težko je vedeti, kako so stvari delovale toliko let nazaj. Ko so izdali prve plošče, sem bil jaz mogoče star deset let. Daj ti desetletnemu mulcu poslušati takšno muziko. Mislim, da je ne bo “poštekal”, niti dojel sporočila. V tistih letih me niti slučajno ni zanimala takšna glasba, tako da res nisem njihov “fan”.

Kaj pa te je takrat zanimalo, ko govoriš o začetkih?

Kot mulc sem definitivno poslušal pop, všeč so mi bili Modern Talking, Falco, Kylie Minogue, vse živo. Ampak potem, nekega lepega dne, so prišli tudi drugi producenti, in vse se je spreobrnilo. Vmes je bil kakšen tehno pop a la Technotronik, ampak to je bilo že na tisti meji okusa, ki sem jo še sprejel. Nato sem začel poslušati ... nisem vedel, da za vsemi projekti, ki so mi bili všeč, stoji Todd Terry. Oboževal sem ga. Leta kasneje sem kupil tudi vse njegove plošče in mislim, da imam sedaj vse, ki jih je naredil v tistem obdobju. V bistvu mi je bil všeč acid house, new beat ... belgijski, s čim manj dretja. Skratka, pasala mi je bolj instrumentalna glasba, kakršnakoli je že bila. Mogoče so bili sempli vokalov še v redu, ampak če je kdo preveč pel ali govoril, mi je šlo izredno na živce. Potem so prišli rave časi okoli leta 1990/91, ko je bilo veliko bendov a la LA Style ... omenjam samo te bolj komercialne, ki so se vrteli tudi po MTV-ju. Recimo Cubic 22, pa tudi kakšen bolj komercialen produkt Future Sound Of London mi je bil všeč. Potem se je vse skupaj razvilo naprej do acida, trancea, detroitskega tehna ... sicer bolj malo, ampak se je že začenjalo dogajati. Okoli leta 1993/94 sem že začel uvajati prve detroitske tehno plošče v didžej sete, okoli leta 1995 pa se je vrtela samo še muzika, narejena pod vplivom detroitskega tehna. Vse do leta 2000 sem vrtel striktno le takšno glasbo, potem pa se je moj okus spet spremenil, in sedaj mi je všeč tudi kakšen dober tech-house ..., ampak še vedno mora biti precej trd. V glavnem, muzika mora imeti neko ostrino, neko energijo.

Do housa torej nikoli ne boš prišel, ker je verjetno preveč mehak?

Lahko da bom prišel do housa, saj sem mu ta hip bližje kot kadarkoli. Ljudje pravijo, da vrtim house, ampak to, kar zavrtim, se meni ne zdi house. Ljudje dajo stvari v neko vitrino, na kateri piše, da je to house založba, ampak treba je vedeti, da v današnjem času tudi producenti in založbe, ki so včasih delale strogo vokalni house, delajo veliko trše plošče, ki so vrtljive tudi v tehno setu. Takšne plošče jaz zelo rad pograbim in jih zavrtim, drugače pa se v house produkcije spuščam skupaj s prijatelji. Z DJ Sharkom imava projekt, ki je usmerjen zelo vokalno, z nama sodelujejo še Iztok Turk, Jani Hace in drugi glasbeniki. To je striktno vokalni house, poskušamo ga delati s čim več instrumenti, da zveni bolj kakovostno, bolj živo. Nagnjeni smo bolj k ameriškemu stilu. V produkcije se že spuščam, ne morem pa reči, da ne bom nikoli več vrtel housa. Nikoli se ne ve, čez pet let se bom mogoče nasitil vsega tega “undergrounda” in začel delati prav house.

Kateri je bil tisti prvi didžej, ki te je navdušil za tehno glasbo, kje si se na primer soočil z detroitskimi tehno didžeji?

V bistvu je največji hec, da mene ni potegnil sam Detroit, ampak me je v ta zvok potegnil Birmingham. Producenti iz Birminghama so poslušali to muziko, bili so nekako pod vplivom Jeffa Millsa in Richija Hawtina in vseh teh Američanov, hkrati pa so zelo cenili nemško dark sceno in pa naše Laibache. Oni so mi takrat, leta 1995, odprli neko čisto novo vizijo. Surgeon je takrat naredil nekaj stvari, ki so me zadele naravnost v srce. Lahko bi rekel, da sem to iskal celo življenje. Takrat se mi je vse skupaj premaknilo, začel sem delati in izdal sem svoje prve izdelke. Za samo didžejstvo pa bi iskal navdihe že prej, v katerih drugih didžejih, ki danes niso niti omembe vredni. So taki čudaki, da niti ne vem, kako so lahko bili včasih moji idoli. Prva velika želja, da bi vrtel na velikih rejvih, je verjetno nastala leta 1993, ko sem šel prvič na Technomanio v München. Dogajala se je v velikih halah in takrat sem dojel, da je to zame možno. Fenomenalno je bilo gledati, ko sem si samega sebe predstavljal v tisti vlogi, da bom tam nekoč vrtel in zabaval množico. Največji absurd pa je to, da sem pred kratkim vrtel v Münchnu in spoznal prav tistega človeka, ki je vrtel na tistem žuru. Kako smo se smejali, da sem takrat kot sedemnajstletnik prišel z nekimi bananami v rokah in kar nekaj plesal, ves smešen v želji, da bi vrtel v velikem klubu, pred množico ljudi. No, ta želja se je potem uresničila.

V Sloveniji imaš sedaj že neke vrste kultni status. Kako si ga dosegel - ali mogoče pretiravam?

Ne vem, nekateri pač tako pravijo, ampak jaz nisem niti razmišljal, da bi ga hotel doseči. Samo delam to, kar delam, in očitno je ljudem všeč in stojijo za mano. Videti je, da okoli kroži dobra beseda in se ta kult pač pojavi. Mislim, da sem si zelo veliko uslugo naredil tudi s tem, da leto in pol nisem igral v Sloveniji, nakar so začele okoli krožiti različne zgodbice ... to lahko pri karieri vsekakor pomaga, nisem pa tega počel namenoma. Tako se je pač zgodilo - in pomagalo. Kult pa naredijo ljudje, ne narediš ga ti sam.

Se je bilo težko prebiti v tujino?

Danes gledam tuje producente, ki naredijo pet ali deset plošč, in že dobijo “špile”, jaz pa sem jih imel zunaj že okoli 30, pa še vedno nisem vrtel. Mislim, da sem iz tega dela Evrope prvi, ki mu je uspel preboj med svetovno znane didžeje, in sedaj bo lažje vsem. Vsi že gledajo, kdo bo z Umekom na tem koncu ... aha, tamle je pa Valentino Kanzyani, on pa dela produkcijo. Ljudje vedno čakajo na nove obraze, ampak tisti prvi mora prebiti led; meni je nekako uspelo. Bilo je zelo težko, sedaj pa je super.

Je vse odvisno od produkcije in je brez lastnih plošč nemogoče narediti karkoli? Je tisti kos plastike res tako pomemben?

Plastika je zelo važna, zraven moraš biti tudi dober didžej. Leta in leta sem delal v Ambasadi Gavioli in ljudje so mi očitali, da sem imel možnosti za stike s samimi znanimi didžeji. Ampak ti didžeji mi niso pomagal nič, prav nič. To so didžeji s svojimi agencijami, ki jih ne briga zate, kje vrtiš in v kakšnih klubih. Nimajo svojih klubov, niti ne delajo svojih večerov, ampak vsak teden vrtijo nekje drugje po svetu. Za preboj med te ljudi rabiš veliko svoje produkcije, in ko imaš veliko plošč, postaneš zanimiv za promotorje. Mulci v tujini kupujejo plošče veliko bolj kot pri nas in hočejo slišati koga, ki je izdal veliko plošč. No, potem dobiš svojo prvo šanso, in če jih “razturiš”, je to to. Definitivno lahko z veliko produkcije dobiš prvo priložnost, ampak potem je še vedno na tebi, ali boš odvrtel dobro ali slabo. Jaz imam srečo in se me drži dobra beseda, da dobro vrtim, zato sem zaseden vsak petek, soboto, in mi to sploh ni problem. Poznam pa marsikoga iz tujine, ki je izreden producent, pa nikakršen didžej. Za seboj nima takšne kilometrine kot jaz ... tem ni uspelo, ampak nekako se že prerinejo. Sicer pa se po treh, štirih letih ruženja po diskotekah že skoraj moraš česa naučiti. Ampak vidi se, da jim manjka občutek, da nimajo za seboj let vrtenja. Jaz ga pač imam, ker sem že deset let didžej, to se zagotovo pozna.

Kako ujameš občutek za ljudi v tujini? V Sloveniji približno veš, na kakšno muziko ljudje plešejo …

V bistvu vrtiš tisto, kar ti je všeč. Prideš, rolaš, rolaš, rolaš - in vidiš odziv. Potem je na tebi - če boš totalno zaružil in nihče ne bo prišel na plesišče, se boš vprašal: ali boš še naprej ružil in brcal v temo ali pa boš malo spremenil stil in zadovoljil ljudi. Srečo imam, da se mi ni bilo treba nikoli prilagajati, niti nisem bil nikoli pod vplivom Nemcev. Ne vem niti, kateri so njihovi hiti. Pridem v klub, pa kakšen Chris Liebing pred mano zavrti neko grozno ploščo, ki je jaz ne bi dal nikoli na gramofon, reakcija ljudi pa je prav neverjetna. Misliš, da bodo raztrgali klub ... Vsak narod ima svojo posebnost, in jaz kot Slovenec ne morem vedeti, kaj je ta trenutek totalno “in” v Nemčiji, kaj v Angliji, kaj v Španiji, ker so to tako različni trgi, da si ljudje niti ne znajo predstavljati. Trenutno vrtim mešanico ... rekel bi, da je to funky tehno, zlata sredina. Potem rolam še tech-house, vmes pa tudi zelo trd tehno. Veliko ljudem je to všeč, nekaterim pač tudi ni, ampak to je čisto njihov problem. Ne moreš vedeti, kaj je kje popularno. Naj dam za primer ploščo münchenske založbe Gigolo, ki jo vrtijo vsi Nemci, ko pa boš vprašal Angleža, kaj je to Gigolo Records, se bo samo prijel za glavo. To ni njihov stil, saj je tipično nemški, v smeri revivala osemdesetih let, in Angleži tega ne razumejo. Obratno pa Nemci težko sprejmejo funky zadeve, zelo house usmerjene plošče, ki jih Angleži požrejo z velikimi usti.

Kje največ vrtiš, v Nemčiji, Angliji ...? Si recimo že rolal v Detroitu?

V Detroitu sem vrtel in mi sploh ni bilo všeč. Moram reči, da mi je bilo prav grozno. Tista Amerika je bila grozna izkušnja, ampak OK. V teh dveh letih se je veliko zgodilo, naredil sem veliko plošč, ki so bile hit, tako da sedaj vem, da me v Detroitu hočejo nazaj, če bi imel pač turnejo. V bistvu bi moral biti pred napadom v Ameriki in bi vrtel v Detroitu, v klubu Motor, ki je tam legendaren, ampak v osnovi nimam nekih dobrih občutkov za Ameriko.

Kaj pa Anglija, Nemčija in turneja, ki sta jo s Kanzyanijem delala po Aziji?

V Nemčiji imam ime že nekaj časa, v bistvu se me zadnje čase drži to, da sem malce mehkejši didžej kot drugi, zato je zanimivo, da ne vrtim vsega kot oni. Imam ogromno “bukingov” in mislim, da zelo visoko kotiram na lestvici njihovih didžejev. Ampak v Nemčiji je to že kakšni dve leti, v Angliji pa se zadnje leto prebijam v ospredje z Recycled Loops in Earresistible, ki ga imava s Kanzyanijem, se pravi z bolj funky zvokom. Tudi na Nizozemskem imam kar močno ime, pa v Španiji, ... potem so tukaj še novi trgi, ki se odpirajo. Recimo Japonska, kjer sva s Tinetom videla, da nimava ravno največjega imena, obratno pa je bilo super v Singapurju. Neverjetno, komaj čakam, da grem nazaj. Potem so naju dobro promovirali tudi v Avstraliji, tako da greva kmalu spet tja ... Čisto odvisno, do nedavnega sem recimo mislil, da sta Francija in Švica čisto brezvezni državi. Če koga vprašaš, ti bo povedal, da nihče ne hodi tja vrtet, recimo Marco Carola, James Ruskin in podobni tja ne hodijo. Ampak vrtel sem v Franciji, v Dijonu, in je bilo naravnost neverjetno. Pričakoval sem najhujše, zgodilo pa se je ravno obratno. Klub je bil napolnjen, ljudje so noreli ... in naslednji dan je bilo isto, ko sem šel vrtet v klub Loft, kjer je bilo spet nepopisno dobro. V bistvu komaj čakam, da grem nazaj. Imaš različne trge, kjer te ljudje različno promovirajo. Veliko pomeni napihovanje. Angleži so v tem glavni carji, svoje zvezde tako napihujejo, da postanejo pop zvezde. Promocija, reklama, revije ... potegnejo za seboj tvoje ime.

Pa festivali? Eden večjih je bil gotovo Sonar, pa Winter Conference v Miamiju. Je tam druga scena? Verjetno te pridejo poslušat v glavnem kritiki in novinarji in ljudje iz industrije.

Za Miami Winter Conference se mi zdi, da jim je za tehno čisto vseeno, ali smo sploh tam. Mogoče smo zanimivi sedaj, ko prodamo malo več plošč. Sonar je nekaj drugega. Mislim, da je eden od največjih elektronskih festivalov v Evropi, in če prideš vrtet tja, si lahko to šteješ v čast, saj ni veliko didžejev, ki bi tam vrteli. Jaz sem bil letos tam, in kakor so mi povedali, sem svoje delo opravil fenomenalno. Sam sicer nisem tega mnenja. Imel sem že veliko boljših “špilov” v življenju, ampak če se je njim zdelo fino ... Vrtel sem s štirih gramofonov, ampak mislim, da ljudje tega sploh niso opazili. Saj ni bilo tako grozno, ampak tisti občutek, ko se trudiš vrteti s štirih gramofonov, pa nimaš nobenega odziva. Bilo bi isto, če bi vrtel z dveh ali treh ... v glavnem, vsaj kritike so bile superca. Potem sem letos vrtel na Dance Valleyju, na Ibizi, bil je Nature One v Nemčiji ...

Kakšna je logika hkratnega vrtenja na štirih gramofonih in kdaj si s tem začel?

Ne bom se spomnil prav otvoritvenega seta, vem pa, da je bil na Cocoon Nightu. To je večer Svena Vätha v Frankfurtu, kjer je bilo res neverjetno. Sven je vriskal, folk je norel ... Naslednji dan sem vrtel v Kasslu, ki je bil prav tako neverjeten, potem še Ibiza, Nizozemska ... imel sem kar nekaj “špilov” na štirih gramofonih. Drugače pa je problem v tem, da je treba za štiri gramofone najaviti naprej, rabim poseben “buking”, ker se tudi jaz drugače pripravim in vzamem druge plošče. Vse skupaj je malo bolj zapleteno. Nekajkrat so mi organizatorji kar sami od sebe nastavili štiri gramofone, ne da bi mi to prej povedali ... saj sem vrtel tudi nenapovedano, sicer ne eno ali dve uri, ampak le nekaj miksov, toliko, da sem jim pokazal, kako to gre. Stvar je taka, da mora biti muzika precej linearna, komadi, ki imajo aranžma zelo urejen, z veliko prehodi, ne pridejo v poštev, ker se potem ves čas nekaj menjava. Plošče morajo biti zelo linearne, minimalistične, da je vse skupaj, kot se šika. Odziv pa je bil super, moram reči, da so ljudje to zelo dobro sprejeli. Set s štirimi gramofoni običajno traja dve uri, eno uro sukaš s štirih gramofonov, potem pa normalno s treh. Največji hec je v tem, da eno uro ne vrtiš tipičnih hit komadov, ker enostavno ne pašejo v tvoj set. Zvrtiš vse druge plošče, ki v ta set pašejo, na koncu, ko pa ljudje mislijo, da je bilo to to, jih pa presenetiš z vsemi tistimi komadi, ki jih podrejo na tla.

Poznaš še koga, ki vrti s štirih gramofonov?

Nekaj sem jih videl, ampak so samo blefirali. Štiri plošče naenkrat nima ta hip na gramofonih še nihče, lahko pa, da se motim. Morda kje obstaja kdo, ampak jaz ga med tehno didžeji še nisem videl.

Kaj na tvoje početje pravijo stari rutinerji? Nekje sem zasledil, da te je prav Jeff Mills predlagal za festival mladih talentov v Berlinu ...

Ja, on me je predlagal kot producenta in didžeja. Na Sonarju so mi rekli, da je stal skrit nekje v nekem kotu in da me je poslušal kakšne pol ure. Nakar sva se naslednji dan srečala v hotelu in mi je rekel, kako je superca, da sem se naučil. Govoril je same pohvalne besede, tako da mu je očitno všeč. V bistvu mi je pa vseeno, če me takšen človek pohvali ali ne. Zdi se mi fino, če pa bi on rekel, da ne delam nič posebnega, me to ne bi posebej prizadelo. Delam, kar delam, in se pri tem maksimalno trudim. Če komu ni všeč, mu pač ni. Veliko starejših didžejev se tega boji, ker enostavno ne znajo vrteti niti s treh gramofonov, ki so sedaj že standard. Če hočeš uspeti, moraš to tehniko obvladati. Mogoče je čutiti ogromno neke ljubosumnosti, smejijo se, kako lahko to sploh narediš ... jaz pravim samo, da naj se nehajo smejati in naj raje poslušajo. Veliko ljudi je bilo potem presenečenih, ugotovili so, da to res deluje in se dobro sliši. Skeptiki in ljubosumje pač obstajajo povsod, tudi tukaj.

Misliš, da je za Slovenijo značilna tehnološka perfektnost? V primerjavi z drugimi didžeji Slovenci vrtijo kirurško natančno.

Imaš prav, Slovenci smo dobri tehniki. To smo vedno poudarjali. Tudi jaz menim, da moraš biti za vrtenje najprej dober tehnik, v muziki se boš nekoč že našel. To sploh ni problem. V nečem se boš že našel, začutil boš, da je to tisto pravo, in če boš imel dobro tehniko, ti te muzike ne bo problem vrteti. Če si dober tehnik, je prednost na tvoji strani. Kdaj boš dozorel v glasbi, poiskal poanto in jo predstavil, je le vprašanje časa.

Pa pri produkciji? Koliko časa si rabil za prvi dober tehno komad, ki bi ga s ponosom zarolal v setu?

Ravno ta teden sem kupil svoj prvi album, ki sem ga delal za založbo iz Birminghama. Niti plošč mi niso poslali - in sedaj sem po petih letih končno prišel do tega izdelka, ga dal gor in se samo še prijel za glavo. Če pogledam nazaj, so bili prvi kolikor toliko normalni posnetki narejeni v letu 1998. To je dve leti po tem, ko sem izdal prvo ploščo. Preden sem naredil nekaj spodobnega, je minilo nekaj let, tako da tisti, ki producirajo muziko že nekaj časa in ne dobijo založbe, ne smejo obupati. Ta proces traja leta in leta, pri nas pa mladini primanjkuje potrpežljivosti.Vsi mislijo, aha, DJ Umek pa tamle vrti, ne vedo pa, da se ta proces dogaja že deset let. Poznajo mene, vse drugo, kar je bilo, pa ne vedo. Pri meni je ta proces trajal tudi zaradi tega, ker nisem imel denarja za opremo. Mislim, da sem šele leta 1999 dobil spodoben studio, ki se lahko vsaj približno kosa z drugimi. Finance so pri nas velik problem. Če bi bil studio boljši, bi bila tudi muzika veliko boljša kot prej. Obstajajo pa tudi takšni producenti, ki so zares nadarjeni, gredo v studio in dobro naredijo že prvo ploščo. Pač obstajajo, tako je. Jaz sem se moral tega naučiti, nekateri pa imajo to prirojeno.

Si svoje založbe začel ustvarjati zaradi želje po samostojnosti ali čisto preprosto zato, ker glasbena industrija za producente vedno predstavlja velik problem?

Prve posle sem dobil pri tujih založbah, in ko sem jih enkrat dobil, ni bil več problem najti založbe. Ampak vseeno si želiš imeti lasten produkt, da predstavljaš svojo vizijo. Najprej smo odprli Absense, ki je bil odprt za predstavljanje stvari iz tega konca, iz Slovenije, tako da so bili noter Random Logic, Clox, jaz, Brothers Yard iz Hrvaške ... on je začel delati tehno samo zaradi Absense. Potem je kot podzaložba izšel Expire, kjer smo dali možnost tudi kakšnemu drugemu producentu, ampak OK, s temi založbami smo se učili. Dobro smo se opekli, se iz tega nekaj naučili, dobili izkušnje, zadeve zaprli in sedaj začeli delati druge stvari, ki pač funkcionirajo zelo dobro – v undergroundu seveda.

Kako je pri teh založbah s honorarji? Koliko ti, na primer, plača Pozitiva, če si relativno uveljavljeno ime, in koliko si dobil na začetku?

To je čisto odvisno. Lahko ti povem, da v polovici primerov denarja še danes nisem dobil. Koliko so mi plačali, je zelo težko povedati. Z remiksi se cene gibajo različno. Cena za remiks je nekje med 500 in 1000 funti, odvisno pač od založbe, ogromno remiksov pa sem naredil zastonj in jih delam še danes. Če me bo poklical, recimo, gospod Miha iz Random Logic in me vprašal, ali lahko naredim remiks, bodo to zelo majhne vsote. Pogovarjali se bomo o kakšnih 200, 300 markah. Vem, da njegova založba ne “lavfa” toliko, zato mu ne morem računati in mu bom remiks naredil zaradi prijateljskih vezi ter zaradi tega, ker ga cenim. Podobno je pri drugih večjih produktih, kjer dobim zelo malo denarja v primerjavi z drugimi producenti iz tujine. Recimo pri Depeche Mode nisem dobil čisto nič več denarja kot pri drugih, saj so vedeli, da je to zame reklama. Rekli so, da mi dajo priložnost, in ti se pač odločiš. Lahko rečeš "ne, premalo mi plačate", in si uničiš vso famo okoli sebe, lahko pa rečeš "OK, bom naredil, saj mi je vseeno za denar, glavno, da me spoznajo". To je zelo različno, zelo relativno. Če bom recimo dobil 1500 funtov za remiks od neke založbe, se zna zgoditi, da bom točno od te založbe dobil tudi po prstih in ne bom dobil plačano. Saj jih greš lahko tožit. Ampak, ali bom iskal odvetnika v Angliji, kjer je za to pristojno sodišče? Saj ga najdeš, ampak sploh ne veš, kdo je ta odvetnik, in na koncu boš moral plačati še vse stroške. Jaz se te igre na žalost ne grem.

Kako so plošče iz tvojih slovenskih založb prišle v tujino? Je bilo težko dobiti distribucijo za založbo, ki je ni še nihče poznal?

Dokler si majhen, je to zelo težko, ampak tvoje plošče se vseeno pojavijo na policah trgovin. Absense smo prodajali povprečno v 1000 izvodih, najboljše plošče so izšle v 1800 izvodih ... to je veliko, pa hkrati ni veliko. Na police so prišle po tri plošče, ki so jih vzeli “fani”, ni pa bilo tistega zanimanja, da bi od nas hoteli še nadaljnjih deset izvodov. V vsaki trgovini se je ustavilo pri treh ploščah. Z leti, s Consumer Recreation, smo naredili prvo ploščo, ki je bila hit, in ljudje so na to založbo postali bolj pozorni. Naše plošče je mogoče dobiti po vsem svetu. Nekateri sicer pravijo, da se jih ne da dobiti ... ampak jasno, saj jih hočejo kupiti tri mesece po tem, ko so izšle, ko se jih ne da več niti naročiti. Tisti, ki nas spremlja, lahko našo ploščo dobi povsod po svetu, pa naj bo na Japonskem, v Ameriki, Angliji ... smo že tako močni, da nas distribuirajo po vsem svetu. Ampak bilo je zelo težko. Na začetku smo pri Expire menjavali distributerje, naročili so dve izdaji plošč, mi smo natisnili v vsaki po 1500 plošč, nakar so nas potegnili in rekli, da ne bodo več delali z nami ... Firma, ki je za to skrbela, ni bila preveč premožna; povzročili so nam ogromno šokov in ogromno minusa. Izdati smo morali ne vem koliko plošč, da smo končno pokrili izgubo. Naučiti se moraš, to je pač glasba, kjer te vsak poskuša ogoljufati. Še nekajkrat jih bomo dobili po prstih, se naučili v redu izpolniti pogodbe, in potem bo.

Ali zaradi remiksov Depeche Mode dobivaš veliko odzivov? Te novinarji obletavajo bolj kot običajno?

V Sloveniji se je to zelo poznalo, vsi so pisali samo o Depeche Mode. V tujini se godi enako. Zame se zanimajo revije, ki so namenjene le didžejski kulturi, sem pa dobil zelo dober odziv tudi pri didžejih. Ampak spet samo zato, ker sem remiksal Depeche Mode, ker me je založba Mute vprašala, ali bi naredil remiks. Ne zaradi tega, kar sem naredil prej ... “Feedback” pa je zagotovo dober, vse, kar sem pričakoval, da se bo zgodilo, se tudi je zgodilo. Zaradi tega nisem obogatel, reklama je pa dobra.

Kako si reagiral na mlačen odziv medijev na tvoje dosedanje delo? V bistvu sploh niso vedeli, kaj delaš, po drugi strani pa so se manjše ekipe, kot recimo Monkibo, pojavile skoraj povsod.

Problem je bil predvsem pri meni. Klice za intervjuje sem dobival vsak teden, ampak jih nisem hotel dajati. Za Monkibovce je jasno, da si želijo reklame. Saj niso produkt, ki je vreden nič, ampak produkt, ki rabi reklamo in pozornost. S tem bodo dozoreli, meni pa je šlo na jetra, ko so vse velike revije spreminjale moje besede, jih obračale tako, da so nekajkrat zvenele smešno ... meni se to ni zdelo prav, in sem se odločil, da naslednjič za njih ne bom več dajal intervjujev. Stvar je bila rešena. Potem sem se pač potuhnil za toliko časa, kolikor nisem bil v Sloveniji, delal sem veliko stvari in šele potem, ko sem prišel nazaj, sem se spet odločal za intervjuje. Nekaj revijam ga pač ne dam, in tako je.

Kam, misliš, da bo šla slovenska muzika, tehno ... ? Veliko ljudi iz tujine pravi, da je Slovenija dežela tehna. Bodo naši producenti še vedno delali tehno ali se stvari gibajo v drugo smer?

Scena bo šla tja, kamor grejo najpopularnejši didžeji tiste države. Lahko se tudi spreobrne. Če bi jaz rolal house, ne vem, kaj bi se zgodilo: ali bodo šli “fani” za mano ali me bodo totalno pomendrali. Jaz, Bizzy, Dojaja, Valentino - naj mi oprostijo tisti, ki sem jih pozabil - pač vrtimo tehno v takšni ali drugačni obliki. Zato mislim, da je tehno popularen. Če bi se odločili vrteti nekaj drugega, bi bili še zmeraj mi tisti, ki privabljajo množico ljudi, organizatorji bi nas še vedno angažirali, s tem pa bi imeli tudi možnost spremeniti sceno. Dober primer je Sven Väth v Nemčiji, ki je bil včasih trance didžej, in še danes, če vprašaš kakšne Slovenčke, ki se spoznajo na posel, ti bodo rekli, da je Sven Väth trance didžej. Daleč od tega. Če ima mojo ploščo na prvih mestih, je potem to zelo velika dezinformacija. Didžeji, ki so glavni v državi, narekujejo stil. Recimo, še enkrat primer Nemčije s Svenom Väthom in Chrisom Liebingom. Oba sta tehno didžeja, zato je tudi Nemčija tehno usmerjena. Lahko pogledaš Anglijo, kjer je zgodba čisto drugačna. Na prvem mestu sta Sasha in Digweed, potem ogromno progresive in trance didžejev. Ti narekujejo muziko in hkrati, ker ima Anglija sprejemljiv jezik za cel svet, tudi sceno vsega sveta. Samo Anglija s svojimi DJ Magazini, Mixmagi. S tem zastrupljajo ... ne, ne bom rekel zastrupljajo, ampak širijo svojo glasbo po celem svetu. Hecno mi je, ko pridem v Sidney, na drugi konec sveta, in vidim iste klube kot v Angliji, ista imena, promotorje, organizatorje in iste didžeje. Grozno je, da se Sidney kot veliko mesto ne more postaviti z enim svojim zvokom. O tem bi se dalo še razpravljati.

Kako lahko vsem ugodiš s časom?

Čim več časa skušam preživeti v studiu, za vikende pa itak potujem. Sedaj muziko delam tudi na poti, tako da je to non-stop, razen ko grem spat, pa s punco v kino ali na kosilo. Drugače pa non-stop muzika.

Jure Matičič