Letnik: 2001 | Številka: 12 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Lester Bangs, uredil: Greil Marcus

PSYCHOTIC REACTIONS AND CARBURETOR DUNG

Serpent's Tail, London, 2001, 386 strani

»Bila sva dobra, vendar ne najboljša prijatelja,« nam v uvodu zaupa Greil Marcus, ki je bil leta 1969 pri reviji Rolling Stone prvi urednik Lesterja Bangsa.

»Težko je pisati o mrtvem prijatelju, ne da bi nehote zašel v melodramo ali sentimentalnost. Toda motiv je bil preprost, natančno sem želel razčleniti in razložiti pomembnost Lesterjevega dela.«

V času nastajanja zbornika (leta 2001 smo dobili že drugi ponatis, opremljen z najnovejšimi Marcusovimi mislimi, knjiga je prvič izšla leta 1987 v ZDA in leta 1996 v Veliki Britaniji) sta se Greil Marcus in Lester često videvala in se pogovarjala, kako bo nastala knjiga o kritiškem delu Lesterja Bangsa. Ta, ki je sedaj pred nami.

Knjiga Psychotic Reactions and Carburetor Dung je vpogled Greila Marcusa v zapuščino kritiškega dela Lesterja Bangsa. Ne gre za povzetek besedil ali reprezetativen izbor, temveč za poskus portreta moža, ki je ustvarjal pogled na rockovski svet, ga po svoje prakticiral in se soočal s posledicami ter ga poskušal premakniti naprej.

Tako v knjigi prav gotovo ne boste našli njegove prve ocene (Kick Out the Jams, MC5) ali pa njegove zadnje (If Oi were a Carpenter v reviji Village Voice, 27. aprila 1982). V bistvu Marcus nalašč ne vključuje Lesterjevega pisanja za Rolling Stone, in njegovega beleženja o umetnikih, ki so bili njegova obsedenost, avatarji in talismani (The Rolling Stones, Captain Beefheart, Miles Davis, Charles Mingus, The Ramones). Besedila v knjigi se namerno soočajo z umetnikom, ki je svoje delo nadvse ljubil (dobesedno!) in ga spoštoval.

Knjiga je hote prezrla vse iz knjige Blondie, pohujšljive in žgečkljive ljubiteljske biografije, ki jo je Bangs napisal v dveh dneh leta 1980, izpustila je večino od 600 strani osnutkov za biografijo o Rodu Stewartu, ki jo je izdal skupaj s Paulom Nelsonom leta 1981. Prav tako v knjigi ne boste našli nobene izmed njegovih stotih pesmi ali priredb pesmi. Marcus je izpustil tudi nešteto besedil, recenzij in portretov, milijone besed o rockovski glasbi.

»Vtis, ki sem ga skušal doseči, je osebni izbor pisave Lesterja Bangsa, v načinu in v izboru tematike. Poskušal sem najti zgodbo, ki bi govorila sama po sebi.«

In res. Knjiga se lahko bere kot antologija, preskakujoč s teme na temo, iz časa v čas, toda glavni namen zbornika je ZGODBA. O rockovskem kritiku, ki konfrontira svoj odnos, odpor ali ljubezen, do sveta in iz vsega skupaj potegne smisel. Ali kot je zapisal sam Lester: »Očitno sem bil briljanten, nadarjen umetnik, občutljiv moški, ki se ni bal razkriti čustev, eden redkih, ki so razumeli, kaj je narobe z našo kulturo in zakaj ne more imeti nobene prihodnosti ... Bil sem najboljši. In pisal sem le recenzije plošč.«

Ali ste kot bralci morda pripravljeni sprejeti dejstvo, da je najboljši pisec v Ameriki pisal skoraj izključno recenzije plošč?

In kdo za hudiča je ta Lester Bangs?

Iz besedil se izlušči tudi Bangsova življenjska pot. Ko se spominja otroštva: »Iz otroštva se najbolj spominjam fantazije, da imam dvorec, prepoln katakomb, ki so v neskončnih vrzelih polne po abecedi zloženih albumov, vseh, ki so kdaj izšli.«

Lester je bil vnet zbiralec vinilov in strasten bralec. Njegova junaka in učitelja sta bila Jack Keruac in William Burroughs. Njune knjige in vsakršne plošče so iz Lesterja Bangsa naredile pisca.

Leta 1968 se je dvajsetletni Lester javil na oglas revije Rolling Stone, ki je novačila nove rockovske pisce. Prve kritike je spisal prav tam. Tako je v letih od 1969 do 1973 napisal več kot stopetdeset recenzij, vendar je treba priznati, da mu revija Rolling Stone ni nudila tiste ustvarjalne svobode, ki jo je potreboval. Prej bi to lahko trdili za revijo Creem, ki je Lesterju vsaj nekaj časa nudila dovolj prostora za njegove daleč najboljše fatazijske zgodbe. Zanj so značilni stalna prisotnost na sceni, humor v slogu Lennyja Bruca, izredna kritičnost (recenzija plošče je pri Creemu lahko obsegala tudi do 10 strani), v intervjujih z glasbeniki je marsikdaj uprizarjal prave besedne dvoboje, še posebej je blestel v odnosu do Louja Reeda. Najprej kot sodelavec revije Creem in kmalu kot urednik je dosegel, da je revija dobila subverziven ton v neizprosni, komercialni poplavi rockovskega posla. Skupaj z urednikom Davom Marshem sta odkrila, vzgojila in promovirala estetiko radostnega prezira, ki so jo leta 1976 in 1977 v New Yorku igrali Ramonsi, v Londonu pa Sex Pistols; prevzela je ime, ki ji ga je dal: punk.

Lester Bangs je pokrival »sceno« in odkrival vse, kar se je na njej dogajalo. Med letoma 1970 in 1976 je to pomenilo več kot stosedemdeset recenzij in sedemdeset naslovnih tem, nešteto fotografij, brezštevilne odgovore na pisma bralcev ...

Lester prav gotovo ni bil slogovno najbolj prefinjen ali načitan kritik tistega časa, toda bil je prav gotovo tisti, ki se je znal najbolj vživeti v bralce. Znano je, da je prvi uporabil termin »heavy metal«, bil je zgodnji raziskovalec estetike trasha, najboljši komentator punkovskega novega vala, čeprav je v rockovskih revijah blestel v analizah Vana Morrisona in Metal Machine Music. Lester je postal osebnost v svetu rock'n'rolla. Postal je slaven.

V New Yorku je pisal bistveno počasneje. V glavnem je objavljal za revijo The Village Voice. Istočasno pa je pisal tudi za obskurne fanzine. Članek je večkrat preverjal, moraliziral v najboljšem pomenu besede, poskušal razumeti, kaj je najpomembnejše, in to prenesti v obliko, ki obvezuje tako bralca kot tudi umetnika. Skupaj z Richardom Meltzerjem in Nickom Toschem so sicer bolj znani kot trojica »noise boys« ameriškega rockovskega kritištva, ki je imela ogromno vpliva na stil pisanja o rockovski umetnosti. Meltzer in Tosch sta kasneje vlogo rockovskega kritika zapustila prihajajočim novodobnim kritikom. Slednji so v izgubi središčnosti rocka raziskovali nove naloge in pojave v radikalno spremenjeni glasbeni panorami.

Kritika, ki danes šteje, je še vedno 99% anglosaksonska, recenzije, dobre in slabe, pa so v glavnem v resonanci z glasbeno industrijo. Le ugibamo lahko, na katerem glasbenem področju bi se dandanes uveljavil Lester Bangs. Mogoče bi ostal danes nezaposlen, še najverjetneje pa je, da bi si na medmrežju ustvaril svoj kritiški svet.

In vendar, kritike in misli, zbrane v zborniku Psychotic Reactions and Carburetar Dung, sproščajo. Branje pomeni skrajni užitek, gledano bodisi iz čisto literarnega zornega kota ali zgolj pragmatično, kot koristni nasveti, ki ti približajo svet, ki ti je že tako in tako ljub.

Kajti, kaj ni vsak rockovski pisec frustrirana rockovska zvezda in kaj si nisem morda zaslužil svojih petnajst minut slave?

Obvezno čtivo za vse, ki o rockovski glasbi pišejo, jo poslušajo, vrednotijo, cenijo. Stila se sicer ne da sneti, ostane le priokus odlično opisanih občutkov o glasbi, ki se povsem enakovredno kosajo z izvirnikom, torej z GLASBO. Ujeti ta občutek empatije je Umetnost. In prav to je gotovo največja odlika dela Lesterja Bangsa.

Varja Velikonja