Jim DeRogatis

LET IT BLURT: The Life and Times Of Lester Bangs

Bloomsbury Publishing Plc, London, 2001, 246 strani

»Ali je kritika resnična umetnost? In zakaj ne bi bila? Saj vendar ustvarja z materiali tako, da jih postavlja v nove, osupljive oblike. Kaj več lahko rečeš o poeziji?« Tako je razmišljal že Oscar Wilde v The Critic As Artist.

»Lester Bangs je poleg Deene Weinstein, profesorice na univerzi, najbolj vplival na moje mišljenje o rokenrolu,« priznava Jim DeRogatis. ŽivljenjepisLesterja Bangsa je začel pisati dobrih štirinajst dni po Lesterjevismrti (aprila 1982). Potem pa je sledilo celih štirinajst let raziskovanj, nešteto intervjujev, študij tekstov, recenzij, pesmi in tonskih zapisov in predvsem razglabljanj o štirih različnih pristopih k pisanju knjige. Kljub dolgoletnemu in natančnemu raziskovanju avtor priznava: »Ne drznem si špekulirati, ali je bil Lester velik kljub izgredom ali zgolj zaradi njih.« Dejstvo je, da je SvetiLester postal ikona rokenrola; ljudje so brali mite, ki so jih potrebovali. Konec koncev so to povsem nebistvena vprašanja, ki so navdihnila projekt pisanja biografije.

Prvi je bil nedvomno želja, povedati Lesterjevo življenjsko zgodbo, ki je Jima vznemirjala mnogo prej, preden se je z Lesterjem tudi spoznal. Billy Altman, eden izmed Bangsovih najbližjih prijateljev, sicer zatrjuje, da zveš o Lesterju vse, če samo prebereš njegove članke. Jim ni enakega mnenja. V pisavi in osebnostno se je namreč Lester nenehno spreminjal in razvijal. O tem priča tudi izjava njegovega psihoanalitika (kako ameriško) in tudi sicer dobrega prijatelja: »Če boš uspel zbrati vseh sto petdeset verzij v sestavljeno osebnost, potem boš dobil Lesterja.« Lester Bangs je bil romantični vizionar rokovskega pisanja, kot bi se Hunter S. Thompson, Charles Bukovski in Jack Keruac združili v eno. Medtem ko so nekateri idealizirali rokenrolerski slog življenja in drugi prezirali distanco in njegovo akademsko verzijo, je on rokenrol živel, užival je v njegovih ekscesih, črpal energijo iz hrupa in strast prenašal v prozo, ki je brizgala po straneh revij Rolling Stone, Creem in the Village Voice. V ustvarjalnem procesu je postal enak umetnikom, ki jih je slavil, vihravim vizionarjem in odločnim individualistom, kakršni so bili Captain Beefheart, Iggy Pop, Patti Smith, Richard Hell in - najbolj med vsemi - Lou Reed, s katerim je imel odnos, ki bi ga lahko primerjali z odnosom tipa Johnson/Boswell, Vidal/Mailer ali Mozart/ Salieri.

Drugi avtorjev namen je bil začrtati zgodovino rokovske kritike. Prišli smo torej na področje, ki je bilo skupno obema. V medijih ni bila zgodovina rokovske kritike dejansko nikoli do konca razkrita, ne glede na izobilje živopisanih karakterjev, razkošnih šal in nepozabne proze. Oblika se je razvila sredi šestdesetih let, se razcvetela med novim novinarstvom v zgodnjih sedemdesetih letih in se profesionalizirala ter izgubila velik del osebnosti v zgodnjih osemdesetih letih. Lesterjevo delo pomeni po mnenju mnogih najvišjo točko, ki si jo na tem področju še lahko začrtamo.

Ne morem si kaj, da ne bi citirala še ene večno mlade Lesterjeve misli o rokovski kritiki, ki žal, drži v veliki večini še dandanes. Vedno bolj tudi v naših krajih. »Razmere v rokovski kritiki so bedne. Gre za ljudi, ki so končali novinarsko šolo in spoznali, da je pot rokovskega kritika pravzaprav najlažja, da si pridobiš neko oporo v novinarski karieri. Ti ljudje sploh nimajo radi glasbe, nimajo potrebne strasti. Videl sem njihove zbirke plošč, nekaj albumov Bonnie Raitt - in to je to. Naslednjič bodo zunaj kupili ploščo The Public Image Ltd., ker je to stvar, ki jo v tem trenutku pač morajo narediti. Sovražim te vrste sranja - ljudi, ki podlegajo trendom in so oportunistični.«

Pripoved v knjigi teče vzporedno s tretjim ciljem, ki si ga je zastavil DeRogatis, to je z raziskovanjem Lesterjevihkritičnih idej in estetike kot take. Simptomatična je na primer izjava Roberta Christgaua, urednika pri Village Voiceu: »Njegove ideje niso bile tako močne, močno je prevladoval njegov jezik.« DeRogatis izpodbija to misel z ugotovitvijo, da še dandanes prevladujeta dva tipa rokovske kritike: kritika kot potrošniški vodič, ki obravnava rokenrol le kot obliko zabave, in na drugi strani akademski pristop, ki je rokenrol izropal vsega veselja in besnosti. Oba tabora pa skušata marginalizirati Lesterja tako, da ga portretirata kot stilista, kot »rokista« (kakor da so bili trije akordi in backbeat vse, za kar se je zavzemal) ali kot elitista, čigar resnična in prava ljubezen je bila »popularna« glasba, ki je nihče drug ni maral. Definicija dobrega rokenrola pa je po Lesterju: »Dober rokenrol je nekaj, ob čemer se počutiš živega. Je human, tega pa ne morem trditi za večino današnje glasbe (piše se leto 1982). Zame dober rokenrol poleg Hanka Williamsa in Charlieja Mingusa obkroža še veliko drugih stvari, ki niso definirane kot rokenrol. Gre za držo in vedenje, in ne za glasbo točno določene oblike. Gre za način, kako pristopaš k zadevam, kako delaš. Pisanje je lahko rokenrol, film je lahko rokenrol. Gre za način, kako živiš svoje življenje.«

Sklepna tema v knjigi pa je raziskava obdobja glasbe in kulture skozi Lesterjevoprizmo, estetiko njegovih sodb in rokovske kritike nasploh. V to zadnjo nalogo je avtor DeRogatis vložil kar pet let raziskovalnega novinarstva, intervjuval je 227 ljudi, ki so igrali različne vloge v Lesterjevem življenju, prebral ogromno objavljenih in neobjavljenih pisarij, pisem, zvezkov.

Knjiga Let It Blurt (tudi naslov ene izmed Lesterjevih pesmi) je pravi poklon Jima DeRogatisasvojemu poklicnemu idolu, rokovskemu kritiku Bangsu.

Danes o pomembnosti Lesterjeve zapuščine nedvomno pričajo številni simpoziji in seminarji, ki se, seveda, odvijajo predvsem po univerzah v ZDA. Govor je o načinu pisanja o popularni kulturi in o vplivih, ki jih je s pisavo zapustil v analih rokovske kritike. O tem, kako zelo je bil sprejet tudi pri umetnikih in glasbenikih, pričajo primeri, ko se njegovo ime pojavlja v prenekaterem besedilu v skladbah izvajalcev od Boba Segerja do skupine R.E.M.

Karizma, ki žarči iz Lesterjevih popisanih strani, je eden izmed vzrokov, zakaj Lesterše vedno živi. Medtem ko tako imenovani Antilesterji zagovarjajo stališče, da pretirana, intezivna čustvenost ni veljaven in obče sprejet kriterij za ocenjevanje glasbe, pa je bil Lester vedno prepričan v nasprotno. Ali, povedano drugače, Lesterjevatežava je bila v želji, da se zabave željne spodbude mladostništva transformirajo v neko delujočo estetiko, če že ne v filozofijo ali način življenja. To ni, po Lesterjevo, popolnoma nič slabega. Zadnja leta se je prebijajoč skozi grozne, nove zvoke vedno bolj zatekal k stari glasbi (ne pozabimo, piše se leto 1982). Vendar ni šlo za beg v preteklost, saj, kdo pri zdravi pameti bi želel nazaj v petdeseta ali šestdeseta leta. Toda če daš Hanku Williamsu ali Charlieju Parkerju prednost pred The Sun Sessions ali Velvet Underground pred Squeeze, to ni nostalgija. Gre zgolj za dober okus.

Leta 1982 je Lester resno razmišljal, da bi se začasno umaknil v Mehiko, kjer bi v miru končno uresničil življenjsko željo: napisati roman (delovni naslov All My Friends Are Hermits). Nekaj, kar nima nobene povezave z glasbo. Daleč od ponorelega sveta ...

Ali res?!

Varja Velikonja