Letnik: 2001 | Številka: 12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BADENYA – LES FRERES COULIBALY

Seniwe

Trace/Cod Music, 2000

Bratje Coulibaly so Burkinafasci. Album Seniwe, ki je njihov evropski prvenec, so ustvarili še z nekaterimi sorodniki ter gosti, združenimi v skupino Badenya. Rezultat je ponudba 12 skladb, ki so vse njihovo delo. Bratje Coulibaly so: vodja skupine Souleymane, balafonist in kitarist ter prvi pevec v večini pesmi, igra tudi djembe; Ousseni igra ngoni, sabar in djembe ter poje; Lassina tolče po tami in dundunu, zapoje pa samo v sklepni skladbi Kanou ya. Sicer pa to jedro v skupino Badenya zaokrožujejo še štirje sorodniki: brata Abdoulaye in Kalifa Diarra ter Ousmane Coulibaly, ki so njihovi nečaki, sicer pa odlični tolkalci, tudi balafonisti, ter nečakinja Mariam Coulibaly, ki je prispevala ženski glas povsod tam, kjer ga je na albumu pač slišati. Naštetemu ustrezen je tudi značaj njihove glasbe: akustičen in ritmičen, ukoreninjen v pevski in tolkalski tradiciji okolja, iz katerega prihajajo. Izjemi sta le dve skladbi: Boroto ter že omenjena sklepna Kanou ya. Tu so bratje Coulibaly izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila med snemanjem gradiva za ta album, ko so lahko svoj železni akustični in tradicionalistični repertoar nadgradili in obogatili s sodobnimi tehnološkimi prijemi in gostujočimi evropskimi glasbeniki. To se je zgodilo v nekem studiu v Ženevi v Švici, ko so se jim pridružili klaviaturist, basist in pa studijski mojster, ki je dodal ustrezno elektronsko vzorčenje in zvočenje. In poslušanje omenjenih skladb nas prepriča, da se je tudi ta korak obnesel. Za to, da je ta njihov, vsaj z vidika dostopnosti mednarodni javnosti zagotovo prvi album sploh izšel, gre zasluga Švicarjem, ki so brate Coulibaly menda odkrili že davnega leta 1989, jih nato pripeljali v Evropo na koncerte ter na koncu posneli in pri založbi Cod Music AG v zbirki Trance izdali ta album. Ali, če sem čisto natančen, to zaslugo si upravičeno lasti ženevski etnomuzikolog Laurent Aubert, ki je imel prste zraven – kolikor me spomin ne vara – tudi pri »odkritju« in mednarodni uveljavitvi skupine Farafina kakšnih deset let prej. In točno nanje, na naše stare znance tudi s koncertov v teh krajih, se ob poslušanju albuma Seniwe najprej spomnimo. Farafina so bili in so dolgo časa tudi ostali naš edini pravi stik z aktualnim glasbenim dogajanjem v Burkini Faso. Badenya so pravzaprav nadaljevanje te glasbene izkušnje, ki so jo prevzeli mlajši glasbeniki, prepričan sem tudi, da je vsaj kakšen izmed bratov Coulibaly že sodeloval tudi pri Farafini. Seveda to, kar smo spoznali s pomočjo Farafine in zdaj Badenye, ni edina zvrst današnje glasbe v Burkini Faso; je pa v njeni glasbeni ponudbi upravičeno mednarodno najbolj znana, saj v kontekst afriškega glasbenega dogajanja v zadnjem desetletju in več vnaša posebnosti, po katerih lahko Farafino in zdaj Badenyo primerjamo s skupinami, kakršna je recimo Les Tambours de Brazza ali pa še katera podobna tolkalska zasedba. Zato seveda s takšnimi posameznimi primeri še ne bomo rekonstruirali glasbenega dogajanja v omenjeni, od nekdaj odmaknjeni afriški deželi; a tudi takšni delni vpogledi so dragoceni. Če pa nam je z njimi ponujen še užitek, kakršnega proizvaja instrumentalno mojstrstvo bratov Coulibaly in sorodnikov, ko tkejo čarobne ritmične vzorce na zvočnih preprogah, ki jih polagajo v naša ušesa, potem je odločitev, da jim posvetimo tole pozornost, trdno utemeljena.

Zoran Pistotnik