LEONARD COHEN

Ten New Songs

Columbia, 2001

Ko je spomladi po dolgoletnem nestrpnem čakanju izšla koncerta plošča Field Commander Cohen, je to za trenutek potolažilo lakoto oboževalcev Leonarda Cohena, a vsi s(m)o si seveda želeli predvsem nekaj novega. Najbrž pa lahko šele zdaj, ko imamo priložnost poslušati tudi Cohenovih Deset novih pesmi, cenimo vse odlike sijajne koncertne plošče iz leta 1979, z njeno razkošno zvočno podobo, odličnimi spremljevalnimi vokali, nenazadnje pa tudi z očarljivim izborom skladb, ki jih je izvajal na londonskem koncertu.

Saj ne, da je Deset novih pesmi tako slabih. Besedila večine so pač taka, kot jih od Cohena lahko pričakujemo, se pravi zelo atrikulirana, začinjena z blago ironijo in vse prežemajočo nostalgijo in svetoboljem, ki sta pač njegov zaščitni znak. Najboljši primer za to je tako besedno kot zvočno daleč najboljša pesem na plošči, ki ima naslov A Thousand Kisses Deep, med prav simpatične pa sodita še That Don't Make It Junk in Alexandra Leaving. Od tod dalje postanejo stvari malo preveč predvidljive in derivativne, čeprav bi tudi že večkrat ponovljeno metaforo o svetlobi, ki je ljubezen, še lahko prenesel. Nekaj več težav imam s pomenom Boogie Streeta. Kaj hudiča to pomeni?

Temelja težava Desetih novih pesmi je seveda nekje drugje. Vso glasbo je namreč aranžirala, programirala in izvedla Sharon Robinson, Cohenova dolgoletna sodelavka in spremljevalna pevka. Drugače povedano, vse, kar na plošči slišite, je zvok različnih sintetizatorjev in ritem mašin. Edini izjemi sta kitara Boba Metzgerja v uvodni pesmi In My Secret Life in godalni aranžma mojstrovine A Thousand Kisses Deep, ki je delo Davida Cambella. Temeljno vprašanje, na katerega si res ne znam odgovoriti, torej je, kako si je človek, ki je znan po izbrušenem okusu (med drugim tudi za oblačenje in drugačno nebesedno komunikacijo), lahko privoščil tako ceneno sintetično zunanjo podobo svoje glasbe? Je res mogoče sprejeti preprost odgovor, da je moral »šparati«, pa je zato kupoval v primestnem gigamarketu? Če je tako, Leonard Cohen preprosto ne razume svojih oboževalcev ali pa jih globoko podcenjuje. Oboje je seveda nedopustno in neodpustljivo. Kajti toliko domišljije nam je menda vendarle preostalo, da si znamo predstavljati, kako razkošno bi Nove pesmi zvenele, če bi jih odigrala vsaj manjša zasedba različnih (akustičnih) glasbil in glasbenikov, ki vedo, kaj delajo, da o celem orkestru, kot so ga v zadnjih letih tako veličastno uporabili nekateri njegovi kolegi, niti ne govorim. Škoda zamujene priložnosti. Če dobro premislim, bi na novo ploščo raje čakal še kakšno leto ali dve, kajti veliko jih žal ne bo več.

Jure Potokar