Letnik: 2001 | Številka: 12 | Avtor/ica: LukaZ

PETER CUSACK/VIV CORRINGHAM

Operet

Review Records/No Man's Land, 2001

Plošča Operet predstavlja dva prefrigana britanska improvizatorja, ukleščena v primež pop pesmi s ščepcem avantgardizma. Plošča, posneta v studiih LMC Sounds v Londonu, kaže hkrati nov obraz organizacije, ki že desetletja brati in kreativno druži britanske odpadnike, odbiteže. Ti so se že v sedemdesetih letih zbirali v majhni luknji brez stranišča na londonski Glouchestrski aveniji, prirejali koncerte, snovali in razpravljali o godbi, se šli odbite predstave, pili, jedli, spali, pisali manifeste in ustvarjali zgodovino sodobne improvizirane godbe. Čeprav je za njihov krog veljalo, da gre za odbite hipuzle, je dal cel kup izvrstnih glasbenikov in umetnikov, hkrati pa je z njimi ostala tudi organizacija, ki je sprva pomenila določeno varnost in boj za skupno stvar predvsem domačih glasbenikov, sedaj pa je močna mednarodna organizacija s tiskom, založbo, studiem, mrežo festivalov in kupom kreativnih pisal s poglobljenimi mislimi o godbah. London Musician Collective je ne samo preživel, temveč se je celo razširil, z njim pa tudi nekateri glasbeniki, ki so mu še vedno zvesti.

Med njimi tudi kitarist Peter Cusack in vokalistka Viv Corringham. Cusack je v LMC prišel že v osemdesetih letih, ko je igral v zasedbi Alterations skupaj s Clivom Bellom, Davidom Toopom in Maxom Eastleyjem, bando, ki si je prva drznila v svobodno improvizacijo nesramno in heretično vnesti prvine reggija, popa, rocka in folkore, kar je očitno neposredno botrovalo tudi nastanku Operet. Viv Corringham se je komuni pridružila v sredini osemdesetih, kot vokalistka z zelo širokim repertoarjem. Raziskovanja novih vokalnih tehnik in umeščanja teh tehnik v improvizacijo so jo peljala v dežele vzhodnega Sredozemlja, prek Azije in Balkana nazaj v rodno Britanijo. Medtem ko se je potikala po tujih kulturah in po svoje vsrkala njihove vplive vase, je Cusak vestno snemal zvoke iz urbanega vsakdana, ki jih sedaj rad vpleta v glasbo. Tako se v osmih magičnih skladbah prepletata akustika in elektronika v skupen komplementaren, ne izključujoč izraz. Zvoki londonskega vsakdana, vzorci, posnetki tradicionalnih skladb, urbani hrup in tradicionalni napevi, klene melodije ter močna čustvena sestavina zvočnega materiala so glavne odlike skrbno strukturiranih skladb. Te so predvsem delo Petra Cusacka, nekaj skladb so vzeli iz ruralnih okolij svetovnih godb in nato samosvoje aranžirali. Cusack večinoma igra na strune, na akustično kitaro in svojevrstno predelan buzuki, tradicionalno grško, lutnji podobno strunsko glasbilo, ki se je v manjši različici, kot godalo, pojavilo tudi v irski folk glasbi. Cusack ga predela tako, da ima na njem gumbe, prek katerih sproža elektronsko modulirane in predelane zvoke ter aktivira semple. Če se v svobodno improvizirani godbi Cusackov instrument pretvori v zvočnega mutanta, ki se radikalno odmika od prvobitnega glasbila, pa ga v skladbah plošče Operet uporablja občutljivo, abstrakcija ne dominira, temveč pušča buzukiju naraven, rahlo zasanjan zven, ki prelepo sovpada z veličastnim glasom Viv Corringham, glasom, ki je mehek, ki boža, sanja, in nato izbruhne kot vulkan. Viv je izvrstna interpretka vokalnih tehnik iz turške in azerbajdžanske vokalne tradicije; obe se ponašata s svojevrstno narativo in z grlenim petjem. Oboje pride do izraza v naslovni, azerbajdžanski skladbi Operet in v turški Hasretim Yavruma, ki hkrati ponazarjata, kako zlahka tradicija, vpeta v moderni vsakdan, zveni kot nekaj povsem drugega, a še vedno ohrani prepoznavnost, čeprav postane drugačna, druga godba. Stojan Na Stanka je izlet dueta v balkanski kotel. Gre namreč za priredbo makedonske pesmi, ki jo Corringhamova zapoje kar v domorodskem jeziku in s tem poudari njene korenine. Viv se odlično znajde v balkanskem melosu, melanholiji žalobne ljubezenske pesmi in v bolj vročem temperamentu otomanske tradicije. Plošča premore celo konkreten hit, skladbo My Heart's in Motion, ki jo ritmično bogati izvrsten tolkalec na tabli, Sukhdeep Singh, ki igra v treh skladbah. V večini skladb sta zraven še dva mlajša britanska improvizatorja, naš znanec, kontrabasist John Edwards (letos s Shock Exchange), in saksofonist Tom Chant, ki udari s freejazzovskim uvodom v sklepno skladbo Holloway Road, ki skupaj z Jenny Mc Neilly povzema tradicijo britanske folk glasbe.

Operet je predvsem odličen avant pop izdelek, ki ga lahko mirno primerjamo z lanskoletnim albumom Ohayo Hoahio japonskega tria Hoahio, ki povzema podobne koncepte mešanja blagoglasja in všečnih napevov z bolj radikalnimi eksperimenti v polju zvočnosti. Še enkrat poudarjam, da ne gre zgolj za interpretacijo tradicije, razvodenelo svetovno produkcijo world music, niti za postmodernistično izživljanje, pač pa za tenkočuten izlet v neznano, v drugo okolje, v drugo godbo, zato je Operet, sodelovanje Petra Cusacka in Viv Corringham, zame favorit in predlog k ponudbi naslednjega festivala Druga Godba ...

LukaZ