Letnik: 2001 | Številka: 12 | Avtor/ica: Jane Weber

ARTHUR DICK

Play Guitar With Bob Dylan

Music Sales, 2001 (CD in knjiga)

O Dylanovi glasbi je bilo v zadnjem času v Muski že veliko napisanega, tokrat pa nekaj pozornosti namenjamo le navidez nepomembni izdaji založbe Music Sales (www.musicsales.com). Kitarist Arthur Dick se je namreč odločil v notno črtovje spraviti pol ducata bolj ali manj zahtevnih skladb Boba Dylana, in sicer tistih, ki jih je v izvirnikih posnel z bolj ali manj znanimi in virtuoznimi kitaristi. V notni knjigi in na priloženem CD-ju tako med drugimi najdemo skladbe Tombstone Blues, I Want You in Cold Irons Bound. Dick jih je posebej za to priložnost posnel v izvirnih znanih studijskih aranžmajih in jih tudi zapisal v note. Zaradi poglobljenih kitarskih komentarjev bo izdaja zanimala vse študente kitare, tudi tiste, ki jih zanimajo bluesovske tehnike, saj je Dylan prav pri tu zbranih skladbah veliko sodeloval z bluesovsko usmerjenimi mojstri (Michael Bloomfield, Daniel Lanois ...). Številne Dylanove pesmi imajo korenine v že slišanem, in o tem smo že veliko pisali. Dylan povzema po pesnikih, svetopisemskih prerokih, pevcih bluesa in ponarodelih virih, zato njegove melodije slišimo pri drugih glasbenikih in včasih šele po preverjanju datumov snemanj dojamemo, da je bil očitno Dylan tisti, ki se je zgledoval, si sposodil že znane vzorce iz bogate zakladnice ameriške glasbe in jih priredil svojemu videnju. Hodil je od glasbenika do glasbenika, od uglednih koncertnih dvoran do zadnje beznice, in srkal najrazličnejše vplive; imel je več prijateljev z bogatim glasbenim znanjem in od vsakega je vzel najboljše. Naša koncertna znanka Joan Baez ga je na znamenitem festivalu v Newportu predstavila svojemu občinstvu, študij njenega zgodnjega repertoarja pa nam daje vedeti, da je bila velikokrat daleč pred Dylanom in da je že v letih 1960-62 igrala in snemala skladbe, o katerih se Dylanu ni niti sanjalo in jih je večkrat šele desetletja pozneje vključil na svoje plošče ali v koncertni repertoar (o tem smo v Muski že pisali). Vendar je bil Dylan praviloma hiter! Če na primer presunljivega bluesa Roberta Johnsona, ki pomeni vrhunec ameriške glasbe tridesetih let minulega stoletja, ni poznal in je zanj slišal samo v pogovorih, si je sposodil plošče, jih skrbno poslušal in si zapomnil, kar je bilo vredno spomina. Blues je imel posebno rad in v več Dylanovih pesmih so folkloristi pozneje, velikokrat desetletja po izidu, našli koščke besedil iz bluesov, ki jih je bilo resnično težko poznati, saj so bili na nosilcih malone nedosegljivi, zaradi preprostega podeželskega jezika in pomanjkanja transkripcij pa za mladega Američana iz mesta težko razumljivi. Izdajo, ki razkriva veliko glasbenih ugank, odlikuje tudi odličen zvok. Verjetno ne bo odveč na koncu opozoriti, da so skoraj vse pomembnejše Dylanove plošče dosegljive tudi na 180-gramskih vinilnih ploščah odlične angleške založbe Simply Vinyl Limited (65 Duke St., London W1M 5DH, UK; www.simplyvinyl.com); resnično vam jih lahko toplo priporočamo, če še imate klasičen gramofon. V kombinaciji s to knjigo boste slišali več kot drugi!

Jane Weber