RONNIE EARL

And Friends

Telarc/Intek, 2001

Ronnie Earl je še eden tistih bluesovskih navdušencev, ki so kariero začeli zaradi popolnega navdušenja nad enim izmed velikanov bluesa. V tem primeru je to Muddy Waters, in Earl (ki se piše Horvath, ampak to ne zveni ravno bluesovsko) je začel srednje uspešno kariero kitarista na sledi T-Bona Walkerja, v kateri je posnel več kot petnajst plošč in sodeloval na snemanjih cele vrste glasbenikov.

R. Earl And Friends je prva plošča, ki jo je kitarist posnel po nekajletnem umiku s koncertnih odrov zaradi psihičnih težav (manična depresija); na snemanje je povabil nekaj prijateljev, ki naj bi mu jo pomagali popestriti. James Cotton, Luther Johnson in Irma Thomas so poleg bobnarja Levona Helma (The Band) najbolj znani, pomembno vlogo pa imata tudi pevec Kim Wilson (ustanovitelj benda Fabulous Thunderbirds) in pianist David Maxwell.

Ker pojejo Johnson, Thomasova in Wilson in ker se Ronnie Earl nikjer niti za trenutek ne sili v ospredje, je ta plošča pravzaprav kolektivno delo v stilu starih Delmarkovih plošč iz šestdesetih let, ki jih ima Earl še posebej rad. Odlikuje jo predvsem zelo sproščeno vzdušje, v katerem je tri dni, natančno pred letom, nastajala v znamenitem Studiu Bearsville v Woodstocku. O spontanosti dela v studiu brez nasnemavanja pričajo kar pogoste pripombe, ki so glasbenikom dale vedeti, kdo je na vrsti za solo. Pesmi je zaradi izenačenosti težko izpostavljati, razen če imaš posebej rad katerega izmed pevcev. Osebno sta mi simpatični predvsem dve, ki ju poje neuničljiva Irma Thomas. Zato pa je treba samo pohvaliti zvok in produkcijo (Joe Harley), sicer pa je to ena izmed značilnosti založbe Telarc.

Jure Potokar