FOETUS

Blow

Noise-O-Lution, 2001

EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

1991–2001

Mute, 2001

Albumi remiksov so že nekoliko iz mode, a očitno je Jim Thirlwell potreboval nekaj več časa, da se je odločil zanj. V studiu vse najraje naredi sam, in kaj ni sprevračanje načel vsaj tako izzivalno kot vztrajanje pri njih? Sedaj je dvignil roke in dal 11 izvirnih posnetkov predhodnega rednega albuma Flow v svobodno obdelavo 11 remikserjem, sam je dodal le remiks komada The Need Machine. Morda je Franz Treichler izvirnik tega kar preveč posvojil, ga pripeljal na raven nerazpoznavnosti, predvsem pa je pritisnil nanj močan pečat svojih Young Gods. Še Foetusov glas bi sedaj zlahka zamenjali za Franzevega. Podobno velja za druge poskuse, zdi se celo, da je Foetus kasneje remikse razvrstil po logiki stopnje (ne)razpoznavnosti. Amon Tobin je v uvodnem remiksu Cirrhosis Of The Heart ohranil le izstopajočo trobento, vsaka nadaljnja razgradnja pa le še oddaljuje remiks od izvirnika; to doseže vrhunec sredi plošče v dekonstrukciji pod prsti Pan Sonic in Kid 606. Pravzaprav so šele v zadnji tretjini plošče razvrščeni remiksi, ki spoštljiveje ravnajo s tistim, kar je Foetus ustvaril in objavil na Flow. Izstopajo Ursula 1000; z lahkotnim pristopom do komada Someone Who Cares, sedaj uporabnim za brezciljne vožnjo po (recimo) ameriških prostranstvih, poudarjajo tisto plat Foetusovega početja, ki se je sam nekako sramuje. Ni potrebe, že to, da je na Blow vse prepustil drugim, sam je zavestno le nestrpno čakal na rezultat, daje slutiti, da nosi Foetus več obrazov, kot si jih drzne pokazati.

Prav Jim Thirlwell je daljnega leta 1983 s tedaj dobrimi zvezami pri založbo Mute dosegel, da je ta londonska neodvisna založba objavila zbirko težje dostopnih posnetkov berlinskih Einstürzende Neubauten pod naslovom Strategies Against Architecture. Obenem je posnetke tudi sam izbral. Pred kratkim objavljena kompilacija 1991-2001 nadaljuje osnovno zamisel (prvi podnaslov je prav Strategies Against Architecture III, drugi pa A Comedy Of Errors): na enem mestu zbrati posnetke, ki bi najbolje predstavili delo skupine v zadnjih desetih letih, in se na široko ogniti občutku vnovičnega prodajanja že objavljenih pesmi, še posebej v tem, predprazničnem času. Tako približno polovica gradiva na dvojni CD plošči sploh še ni bila objavljena na rednih ploščah skupine, ne v tej, ne v kakšni drugi obliki. Večinoma gre za prispevke za film in gledališče, nekaj je ostankov s snemanj rednih plošč, vsekakor ti prispevki pričajo o prilagodljivosti skupine, o tisti nujni sprostitvi ob strogi zavezanosti določenemu konceptu večine rednih albumov. Po drugi strani so Einstürzende Neubauten skoraj morali objaviti pesmi, ki so del njihovega železnega repertoarja, če naj bo to prerez njihovega početja v zadnjem desetletju. V teh primerih so, če je bilo le mogoče, izbrali neobjavljene verzije znanih zapisov, nekaj koncertnih, nekaj v drugačnem miksu, vedno pa so ohranili bistvo pesmi. Tako so učinkovito zadovoljili lastnike njihovih rednih plošč, ki se jim posnetki ne bodo podvajali, tistim, ki se prvič srečujejo z njimi, pa še vedno ponujajo dovolj celovit prerez. No, vedno bi se lahko našla pripomba, da kaj manjka ali da je kaj odveč, po mojem mnenju pa je vsega ravno prav. Ravno prav lepljivih Blixovih melodij, ravno prav improviziranih ritmičnih vaj v slogu. In če so tu končno realizirane nekatere zamisli še z začetka njihovega delovanja, je pregled bolj celovit, kot ga ograjujeta letnici v naslovu kompilacije.

Janez Golič