ABDULLAH IBRAHIM

African Symphony

Enja/Intek, 2001

Če bi Abdullaha Ibrahima kot prvovrstnega strokovnjaka za recikliranje zaposlili v državni upravi za varstvo okolja, bi se gotovo lahko pohvalili z zelo dobrimi rezultati. S tem seveda nočem trditi, da je njegova glasba odpadek – ravno nasprotno, v dolgi in zelo plodni karieri je posnel celo vrsto še danes očarljivih ter zvočno zelo prepričljivih plošč, na katerih je raziskoval brezkončne pokrajine južnoafriške zvočnosti in jazza. Res pa je tudi, da bi težko našli glasbenika, ki bi svoje najboljše skladbe tolikokrat priredil ali samo »prepakiral«, kot jih je Ibrahim. Solistično, z majhno zasedbo, z big bendom, pa s komornim orkestrom in zdaj še s pravim pravcatim simfoničnim orkestrom »romantičnih« razsežnosti.

Za zadnja poskusa, ki sta na prvi pogled tudi najbolj nenavadna, je zaslužen aranžer Daniel Schnyder, vendar je treba priznati, da so njegovi prijemi smiselni in zvočno zelo učinkoviti. To velja tako za ploščo African Suite, ki je izšla lani, kot tudi za African Symphony. Postopek je pravzaprav preprost: Abdullah Ibrahim igra z osnovnim jazzovskim triom, spremlja pa ga orkester münchenskega radia pod vodstvom Barbare Yahr. Vse skupaj uvede Schnyderjeva suita Ritus v izvedbi Absolute Ensembla pod vodstvom Kristjana Järvija. Sledijo Ibrahimove »velike uspešnice«, kot so Ishmael, The Wedding in celo African Marketplace. Toda uporaba orkestra je tako prefinjena in nevsiljiva, obenem pa daje toliko širše dimenzije Ibrahimovemu pripovednemu daru, kot to imenuje Schnyder, da njegove afriške zgodbe zažarijo v sveži in razkošni zvočni lepoti. Posebej učinkovita je uporaba orkestra v počasnejših skladbah, medtem ko se zdi, da je za hitre tak orkester vendarle nekoliko preokoren, da bi zmogel povsem suvereno slediti sinkopiranemu ritmu. Toda kljub temu je Ibrahimu znova uspelo. Navdušen sem nad glasbo, ki jo je napisal že zdavnaj.

Jure Potokar