J-ZONE

Pimps Don't Pay Taxes

Old Maid Entertainment, 2001/

Ena od slabših reči, ki jih je s sabo prinesla globalna vseprisotnost hip hopa v takšnih in drugačnih oblikah, jasno, predvsem v mainstreamovskih pop izvedenkah četrtstoletne kulture, je neizmerna resnost, s katero se hrani celotna industrija, od izvajalcev, založb in medijev do potrošniških škorcev. Rap muzika je razdeljena na veliko različnih slogovnih variacij in geografsko determiniranih šol, prav vsaka pa zase meni, da je edina prava, edina »real-to-the-street«, edina nadaljevalka tradicije, edina poslušljiva, edina sploh. A pogled v zgodovino nas uči, da se težave na vseh področjih življenja začnejo takrat, ko ljudje svoje ideje, vizije in dejanja začnejo jemati s preveliko stopnjo resnosti. Od totalne resnosti do ekstremizma je le korak, in to niti ne zelo velik. Ampak na srečo imamo že stoletja znano zdravilo proti skrajni resnobnosti – je brezplačno, z minimalnimi škodljivimi stranskimi učinki in uporabno na vseh ravneh komuniciranja. Imenuje se humor. Tudi ta ima mnogo različnih obrazov - od nedolžnega dovtipa do cinične zajedljivosti, od enostavnega »one-linerja« do zatvistanih besednih igric –, a v vseh primerih njegova prisotnost omili obstoječo resnobno stvarnost in jo postavi v drugačno, bolj obvladljivo, prebavljivo in neškodljivo reč.

Tako na srečo tudi v hip hopu obstajajo izvajalci, ki vse skupaj jemljejo bolj za šalo. Eden takih je J-Zone, multitalentirani model, ki na ocenjevanem albumu nastopa kot pisec, skladatelj, producent, raper in lastnik ter šef založbe Old Maid Entertainment, ki je reč izdala. J-Zone je entertainer, njegov glavni moto je zabavati poslušalca na vseh ravneh – glasbeni in besedni –, to mu tudi dobro uspeva. Produkcijsko se je posla lotil v maniri, ki spominja na največjega duhoviteža med producenti, legendarnega Princa Paula. Plošček je nabasan z bolj ali manj obskurnimi sampli, ki izvirajo iz kdo ve katerih zgodovinskih in geografskih območij, in z zabavnimi domislicami – skiti, oboje pa je zloženo v nadvse simpatično in neobremenjujočo celoto. Verzi, ki jih od sebe daje trojka MC-jev (ob J-Zonu še Huggy in Al-Shid), pa tako ali drugače obdelujejo življenje v naslovu omenjenih osebkov, se pravi zvodnikov, a glavni namen tudi tukaj ni kakšno moraliziranje ali nasprotno - poveličevanje uličnih lastnikov bejb, ampak gre za hec, za distanco, za »dobr se met«, za »pozabit na jebo« in si dodobra razgibati trebušno prepono.

Napo.lee.tano