RENE LACAILLE

Patanpo

Daqui/Harmonia Mundi, 2000

Že dalj časa opažamo prodoren pojav na mednarodnem prizorišču tako imenovanih »svetovnih godb«, ki se mu reče ponudba z otočij Indijskega ocena. Po Zanzibarju in Madagaskarju se zdaj že nekaj časa srečujemo tudi s ponudbo godb z drugih, od afriških, arabskih in indijskih obal mnogo bolj oddaljenih otočij. Predvsem reunionska godba vse bolj odmevno prodira na koncertne in festivalske odre v Evropi in v ZDA. Tradicionalna maloya je osišče tamkajšnjega aktualnega glasbenega dogajanja, ki pa seveda ni ušlo vplivom frankofonske in sploh planetarne popularne godbe zadnjega pol stoletja. Po albumih Granmouna Leleja, legendarnega staroste reunionske maloye, ter Danyela Waroja, njegove nesporne aktualne zvezde, se tokrat posvečamo Reneju Lacailleju, prvi harmoniki Indijskega oceana, in njegovemu zadnjemu albumu. Zbirka petnajstih precej kratkih in tudi precej različnih pesmic je nastajala kakšni dve leti ob različnih priložnostih in sodelovanjih različnih pomagačev in pomagačic, lani pa je izšla pri manjši, a zelo dragoceni francoski založbi Daqui. Ne glede na goste sta harmonikarja in pevca ves čas spremljala dva tolkalca ter tudi pevca: Bernard Marks in Joel Gonthier, občasno se jim je pridružil še tretji – že omenjeni Danyel Waro, tudi sam tolkalec in pevec. Asketska zasedba, ki z menjavanjem vokalnih in instrumentalnih, pogosto arhaično plesnih, presenetljivo kratkih pesmic pričara čarobno razpoloženje toplih, opojnih noči, izgubljenih nekje v slano-sladkih prostranstvih Indijskega oceana.

Harmonikar Rene Lacaille, rojen leta 1946 na Reunionu, sicer že kar nekaj let živi v Franciji, tako kot številni reunionski in seveda frankofonski afriški ustvarjalci nasploh. A najprej je utrdil glasbeno znanje v domovini, saj je od mladih nog, ko je bil star samo sedem let, spremljal očeta po vsem otoku ob različnih družabnih priložnostih, seveda najbolj po poročnih žurih. Tam je igral vse takrat popularne, iz evropskih plesnih oblik derivirane glasbene forme, ob tem pa tudi in pozneje vedno bolj izvorne otoške, kreolske kvadrilje in s sosednjih otokov prihajajočo sego. Je pač zrasel v glasbeni družini in tudi njegov brat je še danes cenjen glasbenik. Pozneje je bil seveda soudeležen pri vzpostavljanju reunionske popularnoglasbene scene od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej, zato ga je moč najti tudi na antološki kompilaciji zgodnjih del Alaina Petersa, reunionske pop ikone, ki je izšla pred kratkim. Pozneje si je omislil lastne skupine, postal eden izmed najbolj cenjenih glasbenikov na otočju in seveda - željan še česa več kot lokalne popularnosti - odšel v metropolo, v Pariz. Tam se je vključil v reunionsko enklavo v eksilu, sodeloval tudi s francoskimi glasbeniki in z glasbeniki od drugod ter se na koncu naselil v okolici Grenobla, kjer živi danes. Vmes je v začetku devetdesetih let spoznal reunionskega tolkalca in pevca Danyela Waroja, s katerim sta postala prijatelja in sodelavca, to pa je pomenilo povsem nov element v krepitvi tistega dela v njegovem glasbenem opusu, ki je vezan na reunionsko izročilo. Nekaj tega je tudi na albumu Patanpo. Še več pa je menda mogoče slišati na koncertnih nastopih; takšno priložnost naj bi dobili prihodnjega junija, menda kar na Drugi godbi, kjer naj bi se v posebni Reunionski noči pojavila oba omenjena glasbenika, pa še kar nekaj drugih. Do takrat bo njegov album Patanpo kar dober pripomoček za spoznavanje tega glasbeno zelo zanimivega otočja.

Zoran Pistotnik