LAMB

What Sound

Mercury/Multimedia, 2001

Če sta ovitka prvih dveh plošč manchesterskega dua Lamb v temnejših barvnih odtenkih, je zdaj ovitek tretje plošče intenzivno moder, barvit in nasmejan. Takšna je tudi glasba. Prvenec skupine iz leta 1996 je nabit z erotično energijo in z nasprotji, ki so hkrati razbijala in privlačila energijo dveh polobel – pevke Louise Rhodes in programerja Andyja Barlowa. Že če ne poznamo drugega, je najbolj znana pesem z albuma, Cotton Wool, zadostna demonstracija električnega naboja, ki je v tistem času polnil ozračje okoli dua. Ob vsem tem je prav presenečalo, da sta Louise in Andy zgolj glasbena sodelavca, nikakor ne partnerja v privatnem življenju. Prvenec skupine bo ostal zabeležen kot korak, ki je takrat tehnicističnemu žanru drum'n'bassa dodal pravšnji odmerek duše. Drugi album Fear of Fours iz leta 1999 je utrdil položaj skupine kot najbolje varovane skrivnosti britanske plesne elektronske godbe s konca tisočletja: izvrstna in samosvoja mešanica lomljenih ritmov in soulovskega petja je navduševala kritiko, nekoliko manj pa se je izrazila v številu prodanih plošč. Primerjave s Portishead so se izkazale za neumestne. Lamb so v zemeljskem elementu iskali prokreacijo in se nikakor niso mogli primerjati s portisheadovskim artističnim ter s stališča prokreacije sterilnim objokovanjem. Fear of Fours si bomo zapomnili tudi po zelo neobičajni perspektivi gledanja bodoče matere na nerojenega otroka. Louise Rhodes v komadu Alien demistificira vsiljeno, kanonizirano blaženost noseče ženske, ko prizna, da je občutenje bitja, ki raste v njenem telesu, milo povedano vsaj tuje in do neke mere nedoumljivo. Bodoči otrok je zanjo njen mali »alien«.

Izid tretjega albuma skupine Lamb je skoraj sovpadel z rojstvom drugega sina Louise Rhodes. Louise tudi tukaj zavrže znana pravila igre pop-rockovske ikonografije, ko se na platnicah plošče pojavi fotografirana v visoki nosečnosti, z ogromnim nagim trebuhom. Duo Lamb je bil menda pred začetkom dela za to ploščo de facto preteklost. Nenehne napetosti med dvema izjemno različnima človekoma so naredile svoje. Toda, kot Lamb zdaj priznavata, je ravno kratka sekvenca »razpada« skupine obema prinesla odrešitev in možnost nadaljnjega neobremenjenega sodelovanja.

What Sound je tekoč album, najbolj kompakten in najbolj svetel izmed treh, ki jih je objavila skupina. Besedila, ki igrajo v glasbi Lamb pomembno vlogo in vedno nosijo zanimivo sporočilo, so zdaj nekoliko manj nemirna, izprašujoča, zato pa toliko bolj polna spoznanj, tudi tistih poduhovljenih. »In svobodno zavalovim, ko začutim, kako majhno mora biti moje življenje,« pravi Louise v komadu Small. V medigri besedil in barvitosti zvokov dosežejo Lamb krasno melodramatičnost, ki ni cenena ali pusta, ampak je ravno pravšnja. Toda cena za to popolno ravnovesje, ki ga dosega album What Sound, je izguba ostrine in eksperimentalnosti, ki sta nesporni kvaliteti prvih dveh albumov. Lamb so ob svojem dozorevanju zajadrali v čiste pop vode, a njihov pop je verjetno med najkvalitetnejšimi, kar smo jih letos slišali. Poleg Andyja in Louise na albumu gostujejo Arto Lindsay na kitari, Me'Shell NdegeOcello na basovski kitari v skladbi Sweet, Michael Franti prispeva spremljevalne vokale v komadu I Cry, Scratch Perverts pa zaškripljejo v komadu Scratch Bass.

Katarina Višnar