TAJ MAHAL

The Real Thing

Columbia/Dots, 2001

Mislim, da je v bluesu malo tako eklektičnih glasbenikov, kot je Taj Mahal. Ko sem pred kratkim pregledoval zbirko zgoščenk in iskal kak Mahalov album, ki bi ga bilo treba predstaviti našemu občinstvu, sem se ustavil pri koncertni plošči The Real Thing in skoraj novi studijski plošči Mumtaz Mahal odlične kalifornijske založbe Water Lily Acoustics, majhne družbe, ki jo vodi Kavichandran Alexander. Alexander ima srečo, da živi na glasbeno izjemno živahnem območju, koncept njegovega dela pa temelji na zbliževanju in združevanju različnih glasbenih tradicij, predvsem ameriškega bluesa in countryja z različnimi zvrstmi indijske glasbe, pred kratkim je začel snemati tudi klasično glasbo (v Muski smo o njegovih izdajah že veliko pisali). Plošča Mumtaz Mahal je ena najbolj poslušljivih v katalogu te založbe, zadostila bo tudi zahtevam največjih poznavalcev ameriške glasbe. Med najboljše sodijo izvedbe skladb Come On In My Kitchen Roberta Johnsona in Johnny Too Bad Trevorja Wilsona. Taj Mahal je resda že v letih, vendar še vedno zmore posneti dobro in prepričljivo ploščo. Njegov glas je prodoren in rezek, kot se le da, in takšen je tudi na plošči The Real Thing, ki je izšla letos pri založbi Columbia, prinaša pa posnetke iz davnega leta 1971. Za pravo razpoloženje in najlepše okraske, kar jih zmorejo brenkala in druga glasbila, ki jih Mahal po navadi vključuje v aranžmaje, so tudi na koncertu v znameniti dvorani Fillmore East poskrbeli John Hall, Bill Rich in nenavadna (čeprav za Mahala značilna) sekcija tubistov. Prav zanimivo je to glasbo primerjati s tisto, ki jo je Mahal pred kratkim posnel z indijskima mojstroma N. Ravikiranom in V. M. Bhattom. Kritiki so ploščo The Real Thing sicer kar kritizirali in ni vedno dobila odlične ocene, je pa več kot primerna za primerjavo z Mahalovimi novimi stvaritvami. Glasbeniki so na koncertu pač improvizirali, takšno igranje, vezano na trenutek, pa pozneje ne prepriča vedno, čeprav so se glasbeniki na odru počutili dobro. Kakorkoli, The Real Thing je po mojem mnenju mogoče ena boljših koncertnih plošč v bluesu, moj favorit pa je vsekakor skladba Fishin' Blues, ki jo je Mahal aranžiral na osnovi posnetka legendarnega Henryja Thomasa.

Jane Weber