MONOLAKE

Cinemascope

Monolake/Imbalance Computer Music, 2001

Po enem od najbolj tehnoidnih izdelkov, albumu Gravity, se Monolake ekspresno vračata z albumom, ki ponovno obuja nostalgijo po zvočnih lastnostih njunih prvih izdelkov. Njun prvi album Hongkong je mešanica subtilnega, dubovskega tehno minimalizma ter terenskih posnetkov, ki sta jih Gerhard Behles in Robert Henke delala med turnejo po Daljnem vzhodu. Hongkong najdemo nekje med organskimi ambientalnimi zvoki in strojnimi ritmi, ki praviloma nikoli ne zaidejo v pravoverno, plesno tehno glasbo. Monolake se še vedno ukvarjata z majhnimi, drobnimi spremembami v osnovnem ritmu, dodajata izbrane ambiente, ostre izlive »majhnih zvokov« ter se spogledujeta z obligatorno dubovsko produkcijo. Izrabljata najbolj preproste zvočne sestavine in dodajata ogromne odmerke efektov odmeva in zamika (echo, delay), ki dajejo značilen pečat tistemu segmentu berlinskega tehna, ki je izšel iz tradicije založbe Basic Channel. Njun drugi album Interstate je že napovedoval spremembe k bolj hitrim in ritmičnim skladbam, toda celota je še vedno delovala toplo in organsko. Zvoki na Interstate so bili sicer strojnega izvora, toda ambienti so se navdihovali predvsem pri pragozdnih zvokih živali in rastlinja. Tretji album Gravity je takšne organske prispodobe dokončno ukinil. Razlog za to najdemo tudi v oskrunjeni postavi dueta Monolake. Pod tem imenom je ob izidu albuma deloval le še Robert Henke, njegov dolgoletni sodelavec Gerhard Behles pa se je posvetil skoraj izključno pisanju računalniških programov. Sedaj ga lahko vidimo le kot občasnega sodelavca, stilistično in vsebinsko pa je bilo takoj jasno, da za Monolake sedaj stoji le še Robert Henke. Gravity je nenavadno hladen album, ki se odpoveduje kakršnikoli nestrojni intervenciji. Mogoče je najnovejši album Cinemascope ravno zaradi predhodnika takšno veliko presenečenje. Idejno se vrača nazaj k albumu Hongkong iz leta 1997, uporablja kontraste naravnega in strojnega, obenem pa dodaja eklektično vrsto ritmov, ki se na trenutke spogledujejo tudi z elektrom ter inteligentno elektroniko. Cinemascope je po načinu produkcije v bistvu precej tipičen album Monolake, tako da se najbolj zanimive in sveže stvari dogajajo na vsebinski ravni. Slišati je predvsem veliko več različnih glasbenih pristopov in zopet nezgrešljive posnetke zvokov mestnega življenja, ki tokrat izvirajo iz Seula v Koreji, medtem ko je na naslovnici plošče ovekovečena podoba iz Šanghaja. V okviru, ki ga zagotavljajo skrbno programirani ritmični vzorci, se Cinemascope spreminja in preoblikuje od ene skrajnosti do druge. Robert Henke je tako produkcijo pod imenom Monolake odprl še neodkritim področjem tehno glasbe, ki pa jih očitno obvlada do najmanjših podrobnosti. Odločilni dejavnik pri preobrazbi zvočnega izdelka pa bo na koncu spet vaše lastno poslušanje in kontekst, v katerem se to dogaja. Cinemascope je verjetno bolj primeren za introvertirano doživljanje kot za izrazito klubske manifestacije. Na tem mestu se izplača spet zateči k citatu še enega izvrstnega producenta tehno glasbe, Vladislava Delaya, ki pravi: »To je glasba za življenje, namišljeni soundtrack vaših dni.«

Jure Matičič