MARCELA MORELO

Tu Boca

BMG Ariola Argentina/Menart, 2001

Prvi pogled na opremo zgoščenke Tu Boca argentinske pevke Marcele Morelo nam namigne, da gre verjetno za eno od številnih produkcij v mreži tako imenovanega latino popa; to ni daleč od resnice, ampak že v prvi in hkrati naslovni skladbi plošče začutimo, da so ritmi obogateni z značilnim argentinskim bandoneonom in predvsem s kulturnimi vplivi tamkajšnjega tanga.

V kasnejših skladbah se paleta značilne argentinske kulture samo še razširi, saj se glasbenica, ki ni le izvajalka, ampak tudi avtorica, glasbeno sprehodi še po drugih delih svoje dežele. Argentina je druga največja južnoameriška država in na tem ogromnem ozemlju je mogoče najti zelo različne kulture. Že v drugi skladbi Gotitas se iz nostalgičnega Buenos Airesa preselimo na živahnejši sever države – v Ande, ki nam jih pričarajo tamkajšnja glasbila, kot so charango, siku in quena.

Marcela Morelo je torej dovolj argentinsko prepoznavna, po svoje nas spominja na njihovega glasbenika Leona Gieca, čeprav je manj udarna. La Boca je njena tretja zgoščenka, glasbenica pa je samo v nekaj letih postala velika atrakcija, in to ne le v domovini, temveč tudi v Španiji, kjer je pred kratkim na festivalu v mestu Laredo Santander nastopila pred sto tisoč ljudmi, v Madridu pa jih je na koncertu zbrala petnajst tisoč. Doslej so prodali že več kot šestdeset tisoč izvodov zgoščenke La Boca, kar nas prepričuje o tem, da gre vendarle za glasbo, narejeno po množičnem okusu.

Marcela Morelo je precej bližje argentinski ljudski zvezdnici Soledad kot recimo Mercedes Sosi, če pa bi hoteli delati še širše primerjave, bi hitro lahko prišli do ugotovitve, da se zgleduje tudi po Gloriji Estefan. To je nedvomno v zadnji skladbi Corazon Salvaje, ki jo sicer zanimivo spet začne z andskimi zvoki, nato pa nas skladba prehitro začenja spominjati na omenjeno latino zvezdo.

Zgoščenko La Boca iz povprečja tovrstne glasbe vendarle rešuje ravno argentinska prepoznavnost, to pa je v dobi, ko globalizem vstopa tudi na področje zvokov, dobrodošla stvar.

Marko Jenšterle