RAZLIČNI IZVAJALCI

Rokerji pojejo pesnike

MKC, 2001

Nekje konec šestdesetih let se je v glavah rockovskih glasbenikov zgodil premik. V želji po nadgradnji rockovskega jezika (in svojega statusa) so nekateri posegli po delih klasičnih skladateljev, drugi so najeli kar simfonični orkester, ki naj bi dodal občutek večje umetniške vrednosti. Tretji so koketirali z »večvrednim« jazzom. In obratno. Klasično izobraženi glasbeniki so se preoblekli v glamurozne rockerje in tako našli pot do želenega širšega občinstva.

Občutek imam, da gre pri sodelovanju med pesniki in rokerji na Slovenskem za podoben sindrom. Eni drugim zavidajo; rokerji si želijo priznanja, pesniki odmevnosti. Z združenimi silami naj bi oboji dosegli želeno. Žal rezultati temu oporekajo. Jezik obojih podlega zakonitostim, ki jih je težko združevati. To, kar samostojno stoji na papirju, še ni nujno prepričljivo v uglasbeni obliki. In tisto, kar se na papirju lahko bere ceneno, v primerni interpretaciji dobi nov pomen. To ne pomeni, da v rocku ni besedil, ki ne bi stala tudi samostojno, domači rockovski avtorji so nam že ponudili nekaj kvalitetnih knjižnih zbirk pesmi.

Težava očitno nastopi, ko izvajalec uglasbi pesem, ki prvenstveno ni napisana v te namene. Avtor pri pisanju ni imel v mislih glasbene izvedbe, morda niti ne rime, ne more pričakovati poudarka na pravih mestih. In to se žal pozna tudi domačemu izdelku Rokerji pojejo pesnike.

Projekt, ki je bil prvič izpeljan že leta 1996, je po besedah založnika zabeležil presenetljivo dober odziv, zato se je odločil za ponovni natis posnetkov na CD plošči. Kvinton, Xenia Jus, Kopije, CZD in Caddies so uglasbili po dve pesmi prav tako štajerskih pesnic in pesnikov, Petre Kolmanič, Tomaža Brenka, Bojana Tomažiča, Nina Flisarja, Boruta Gombača in nekoga, ki se je skril pod ime Rokgre. Znana prekomejna odprtost pobudnikov projekta pa se kaže v dodatku, v prispevku avstrijskih gostov Bloom 5.

Za mnoge od prisotnih je moral biti to poseben izziv. Zato pohvala za pogumen korak, za težaven poskus (spomnimo se klavrnega rezultata nacionalnega projekta uglasbljenja poezije Franceta Prešerna) združevanja težko združljivega. Še najbolje so značilno slovensko dušo povzeli folkrockovski Kvinton z zasanjano Pravljico in z melanholično Nomadi. Xenia Jus se brez težav vživi v moško vlogo v pesmi Beti (v refrenu se pogled resda obrne), glasbeno pa bi ji težko pripisali v naslovu plošče poudarjen naziv rokerice. Ti se (z nujnimi predponami) pojavijo šele s Kopijami, pesmi postanejo živahnejše, poskušajo premostiti prepad med pesniškimi metaforami in rockovsko neposrednostjo. To zares uspe šele nepopravljivo punkovsko nabritim CZD, medtem ko Caddies ostajajo na pol poti, s stokrat prežvečenimi prijemi jim je pesniška predloga kvečjemu v breme.

Za polnejši učinek tako zastavljenega projekta bi skoraj moralo priti do trdnejšega medsebojnega sodelovanja pesnikov in rokerjev. Po drugi strani pa je izbira že napisanega svojevrsten izziv in uspelo združevanje pesništva in rokanja toliko večji užitek.

Janez Golič