RAZLIČNI IZVAJALCI

Sladke sanje

Dallas, 2001

Začnimo pri vprašanju: kaj nam lahko ponudi glasba iz filma, ki obuja spomine na Jugoslavijo v sedemdesetih letih? Odgovor je skrit v samem naslovu filma: sladke sanje. Sweet dreams, kot je še pripisano. Morda bi lahko pristopili h glasbi še nekoliko bolj opisno: sladkobne sanje. V tem smislu je seveda Mitja Vrhovnik Smrekar opravil še najbolj natančno delo. Vseh štirinajst točk, pod katerimi se kot avtor podpisuje, je ubranih na isto struno, in to táko, da zahteva od poslušalstva res izjemno močno voljo. Slednje mora namreč prenesti skoraj tridesetminutno preigravanje praktično enega in istega materiala. Monotematika je sicer dobro lepilo za enopomenskost filmsko-glasbenega zvoka, v tem primeru pa bi vsekakor lahko pričakovali tudi nekaj različne lepljivosti: bel sladkor, rjav sladkor, natren? Res je pa tudi, da je bila Jugoslavija v sedemdesetih nekako »enozvočna«, posladkana, kot bi imela diabetes mellitus, rozasta vata na palčki, za sto dinarjev, ponujena pred vrtiljakom ob potujočem cirkusu z daljnega vzhoda. Ruski in romunski akrobati so bili vedno najboljši, da o klovnih sploh ne govorimo. Melanholija, s katero je prepojena glasba za ta film, pa vendar kar nekajkrat steče čez rob zmerno dobrega okusa; sicer dobro odigrana kitara (Milan Ferlež) je pospremljena z ne preveč zanesljivim vokalom (Mateja Starič), drugi glasbeniki (Tibor Kerekes - trobenta, člani kvarteta Enzo Fabiani, V.I.S. Mesečina) pa so svoje delo opravili korektno. Tako izstopata iz sladkobnega koncepta le skladbi Twist in Slatke sanje (Demolition group), ker ponujata ob pop meditiranju še kanček plesnega razpoloženja. Sicer pa so tudi naslovi skladb bolj malo inventivni: Sanje 1, Sanje 2, Sladke sanje, Sanje 4 ... Res, s precej zanosa in dobre volje narejen CD. Mislimo seveda na glasbo, ne na ploščico; a za naziv filmska glasba bi kljub vsemu potrebovala še kaj več. In kako deluje v filmu? Zmerno. Če pogledamo na film kot na verno sliko izpred tridesetih let (in to hoče očitno biti, ker je izredno natančen), potem ta zvrst glasbe vanj ne sodi. Niti kot ozadje. V filmu je namreč kup glasbenih nastavkov: od narodno-zabavne glasbe do najosladnejšega popa. Če pa bi želela temu kontrapunktirati, bi morala ponuditi vsaj tehtno rešitev.

Mitja Reichenberg