REV. BLIND GARY DAVIS

The Guitar and Banjo of Rev. Gary Davis

Prestige/Ace/Statera, 2001

Ker o Davisu še nismo veliko pisali, mogoče ne bo odveč nekaj podatkov. Mogoče ste že slišali Blind Willieja Johnsona, glasbenika, ki je vse življenje posvetil petju in igranju gospelov, in brez dvoma največjega predstavnika tako imenovanega »svetega bluesa«. Živel in delal je predvsem v Teksasu in zahodno od reke Misisipi. Njegov pandan na vzhodu Združenih držav Amerike, v Južni Karolini, pa je bil Reverend Gary Davis. Lik potujočega duhovnika in pridigarja je ena izmed posebnosti folklornih okolij. Za ameriške oznanjevalce božje besede med črnskim prebivalstvom je vse od preloma stoletja značilno, da so svetopisemska besedila največkrat priredili, popreprostili in peli na znane melodije, ki so krožile med ljudmi, ali pa so za glasbeno obliko prevzeli blues, glasbo, ki je v dvajsetih letih začela prevladovati kot zabavna zvrst v mestih in na podeželju. Ker je blues v ortodoksnih okoljih veljal za hudičevo glasbo, so se morali glasbeniki potruditi in spremeniti tudi glasbeno obliko, a vendar le toliko, da je bila ljudem še vedno všeč in so ji radi prisluhnili. Blind Gary Davis je razvil svoj lastni slog, temelječ na čustveno poudarjenem petju in virtuoznem igranju kitare. V njegovem repertoarju je bilo le nekaj pravih bluesov, pa še te je pel samo na začetku kariere. Gary Davis se je rodil leta 1896 v farmarskem naselju Clinton, v okrožju Lawrence v Južni Karolini. Že pri petih letih je začel igrati na orglice, pri šestih na banjo, pri sedmih pa je že redno igral na kitaro in začel razvijati virtuoznost, s katero je kmalu zaslovel po okolici. Pri petnajstih letih je ustanovil skupino in z njo do leta 1915 igral po Južni Karolini. Ker je blues tedaj postajal priljubljen med ljudmi, se je odločil, da se bo preživljal z glasbo. Tako se je odpravil na nezanesljivo, divjo in nevarno življenjsko pot. Hodil in nastopal je po beznicah, igral je na plesih, zabavah v senikih ali v parkih in na divjih zasebnih zabavah. Blind Gary Davis je z igranjem in petjem močno vplival na sodobnike, posebno pa so se zanj in za njegovo zakladnico v poznih petdesetih in v začetku šestdesetih let začeli zanimati glasbeni strokovnjaki in zlasti kitaristi. Tako so Davisa na ulicah Harlema slišali igrati Stefan Grossman, Ry Cooder, Jorma Kaukonen in Jerry Garcia. Skupina The Grateful Dead je posnela temačno skladbo Death Don’t Have No Mercy In This Land, Jorma Kaukonen pa se je s skupino Hot Tuna spomnil na Davisov Hesitation Blues. Slepega kitarista je zelo občudoval tudi Stefan Grossman. Preučeval je njegov slog igranja in petja ter poskušal čim več ljudi navdušiti za njegovo glasbo. Pod Grossmanovim pokroviteljstvom je Gary Davis v drugi polovici šestdesetih let doživel zaslužen uspeh in priznanje. Plošča je zanimiva predvsem zato, ker je dosledno instrumentalna, Davis pa se na njej v nekaj skladbah izkaže tudi kot bendžoist in orgličar (Ace Records, 42-50 Steele Road, London NW10 7AS, UK; www.acerecords.co.uk, pri nas pa Statera: tel. 01 4393 120).

Jane Weber