ROLLINS BAND

Nice

Sanctuary Records/SPV/Panika, 2001

Nova plošča Henryja Rollinsa in mladeži iz njegovega benda se imenuje Nice. Nice kot čeden, prijeten, prijazen, nežen, fin, simpatičen, rahel, občutljiv? Ali je to morda prijazen in občutljiv fantek Henry, tisti prijaznež iz sosednje ulice, resda malce izraziteje grajen in čudno porisan po telesu, a čista dobričina, ki nas rad zabava na srednješolskih plesih in pripoveduje zabavne zgodbice ob tabornem ognju? Ali je to mogoče stari prdec, nabildana, energična, mrkogleda potetovirana žival Hank; neumoren, nabrit, jezen gobec z vsaj dvema križema na hrbtu v službi jeznoritih, trdih kitarskih struženj, mastnih od potu in opljuvanih od besa; Black Flag, Rollins Band, Henrietta Collins, mr. Spoken word, nekaj bukev, nekaj filmov, založba, navdih grunge generacije in nočna mora puritancev. Človek, ki ždi naravnost v žrelu zabavne industrije, ki že leta prodaja svojo podobo, ne da bi s tem karikiral samega sebe. Ali je Nice le bežen utrinek Jima Wilsona, kitarista benda, očeta nekaterih robustnih trdorockerskih kitarskih prijemov, ob sklepu ustvarjanja prijetnega, lepega, krhkega (Nice), ali pač nova iz plejade ironičnih prijemov Henryjevega uma?

Nice je naslednik plošče Get Some Go Again, plošče, s katero se je vitalni oče Henry znašel v vlogi branika rokenrola ob pomlajeni, zagnani novi ekipi, ki je prašila tudi slovenske odre. Novi album je praktično nastajal kar med turnejo, v tem času pa je Rollins Band zamenjal tudi založbo; prešel je iz megalomanske, globalistične založniške hiše Dream Works k manjši Sanctuary. Vse lepo in prav, toda zakaj še vedno nekateri pisuni ob tej plošči radi omenjajo staro iskrico »razprodaja«. Morda zato, ker album dobite v dveh različicah, v čisti in umazani. Razlika je le v tem, da je prva očiščena sočnih psovk in klenih ocvirkov, na naslovnici pa se namesto golega ženskega mesa, posutega s cvenkom, šopiri ista mladenka v kopalkah z motivom dandanes največkrat sežgane zastave na svetu. Tržna logika je tako ali tako jasna, eksplicitnost besedil je tržna znamka, ki gre za med, zato je kompleksna tržna matematika tu odveč. Morda pa tič tiči v tem, da sta na plošči dva izstopajoča komada, kjer ob Henryjevi hroplosti zaslišite tudi ubrano gruljenje ženskih spremljevalnih glasov. Glasov, ki jih je tja vsilil, predlagal menedžer skupine. Mar ni to poteza, vredna razprodaje, parazit v ustvarjalnem izrazu, kompromis? Ob izrednem sklepu predzadnje plošče, skritem biseru L. A. Money Trane, Henry namreč benti ob krepkem gruvu: »A vidte saksofonista? On je sešn muzkontar. Sploh me ne pozna. Tle je sam zarad dnarja!« Obe skladbi sta ušesu prijetni, spevni in celo plesni, naravnani v mezgajočem funky gruvu, prva Up For it ob spremljavi »čizi« električnih orgel, v drugi I want so much more pa se oglaša fantastično freejazzovsko neubran saksofon Jasona Mackenrotha. Pazi, Henry, da ne boš ob tem dobil celo preveč: trendi fantke in punčke, zvesto publiko neuravnovešenke Ally.

A verjetno ni bojazni, saj ekipa Rollins Banda, ob frontmanu še Jim Wilson na kitari, Marcus Blake na basu in Jason Mackenroth za bobni, še vedno peklensko žge in hara po trdorokerski zgodovini, drveče in strupeno že v skadbi Hello, pozdravnem nagovoru bolečini, življenjski šoli, osami, z orgastičnim kitarskim solom stare šole (ja, prijetni Henry je osamljen).

Poetiko plošče Nice lahko iščete izven dediščine Black Flag. Bolje se je odpraviti na smetišče rokerske zgodovine, po orgastično zapuščino plemenite plesni. Rollins Band glorificira umazan zvok in robustne prijeme stare detroitske šole, Stooges in MC 5 ter stadionsko vejo šolskega hardrocka. Rollins še vedno sika, nagovarja, pridiga, pljuva, se izpoveduje, kriči in napenja mišice, le da ob tem včasih ob vsej introvertiranosti še malce pomiga z ritjo. Mladezen mu sledi s klišejskimi nastavki trdega ubiranja strun, orgastičnih metalskih solaž in klenega ritma. Henry ima še vedno veliko povedati, ne visi le naokoli, kot pravi v skladbi Hanging Around, vmes celo navrže paberk v obliki »stop look and listen«, vse skupaj pa se odvija v domačnem okolju njegove ustvarjalnosti in naboja. Ta se, hvalabogu, ni spustil na lucidno raven ponovno odkrite mladosti in odraščanja, kot je storil kolega Iggy z zadnjo ploščo Beat’Em Up. Sicer pa je adolescenca poganjajoči motor rokenrola, tako da bodo vse izkušnje očeta Rollinsa donele predvsem v ušesih mlajših poslušalcev. Pri tem pa, da ne bo pomote, ne gre za revitalizacijo trdega rocka, mesijanstvo in prodajanje starin novi generaciji, pač pa se je stara žival zopet našla v okolju, kjer se odlično znajde.

Škoda, da plošča ni izšla po enajstem septembru, kajti na njej bi verjetno našli tudi kakšno špehasto o tej temi, ki bi bila ob militantni življenjski šoli Rollinsa in njegovi včasih črno-beli percepciji nadvse zanimiva.

Skratka, ob plošči Nice imejte še vedno črne kratke hlače, rollinske, v pripravljenosti ...

LukaZ