JIM O’ROURKE

Insignificance

Drag City, 2001

PAPA M

Whatever, Mortal

Drag City, 2001

Jim O’Rourke je že večkrat obrnil hrbet pričakovanjem. Očitno to postaja njegovo načelo, skromnost pa je tokrat prelil kar v naslov nove plošče. Skromnost tokrat ni ravno na mestu, medijska pozornost ob novem albumu se lahko primerja s pozornostjo do mnogo popularnejših izvajalcev.

Jim je zapustil Gastr Del Sol v trenutku, ko je pritisk na skupino postal obremenjujoč (beri: popularnost je strmo rasla), že prej je sodeloval v projektnih skupinah kratkega diha Brise-Glace in Yona Kit. Vmes je deloval tudi samostojno, predvsem kot improvizator in akustični kitarist, ko je ponovil prevrat s samostojno ploščo Eureka. Do zadnje podrobnosti premišljena plošča je naletela na nedeljeno navdušenje kritike in poslušalstva. To je prefinjen album izvrstnega glasbenika in novopečenega pevca, poln pretanjenega ubiranja strun akustične kitare (na sledi Johna Faheyja), nežnih godalnih aranžmajev (po zgledu Vana Dyka Parksa) in celo nadvse zapeljivih melodij (v priredbi pesmi Burta Bacharacha). Ko je večina pričakovala Eureko verzija 2.0, je Jim postregel z mestoma energično, neposredno udarno rockovsko ploščo Insignificance. Ne gre pozabiti, da je vmes postal peti član Sonic Youth, da je produciral novo ploščo skupine Wilco in še prej Superchunk. To se je skoraj moralo poznati pri pristopu k novemu avtorskemu gradivu. Ko je že posnel neke vrste nadaljevanje Eureke, je posnetke zavrgel in šel še enkrat v studio in iste pesmi (ali bolje, dele njih) še enkrat posnel. Rezultat je na trenutke neposrednejša, bolj živa in skoraj groba glasba. Vsaj v razmerju z njegovim nežnim, občutenim glasom, ki se mu (tokrat električno) kitarsko rifanje slabo poda. Ne gre skupaj. Morda je to posledica občutka nepomembnosti, vehemence. Morda Jima tare občutek, da nikoli več ne bo mogel preseči sinergije predhodnega albuma. Lahko je zavesten odgovor na večinsko pričakovanje, in če avtor ne odgovarja poslušalcem, si odpira svobodo izbire. Trpi pa estetika. Skratka, ostaja vtis, da je Jim tokrat občutek za aranžiranje in izvirno izpeljano obliko pesmi zavestno pokvaril le zaradi izmikanja pričakovanjem. Pozornost je prenesel na električne kitarske akorde, medtem ko prefinjeni deli plošče pristanejo v praznem prostoru, čeprav v celoti prevladujejo. In prav ti so prikaz njegovega pravega talenta.

Podobno se zanesljivi karieri učinkovito izmika David Pajo. Če so Slint razpadli, preden bi zares zaužili sadove svojega vizionarskega dela, je na vrhuncu njihove ustvarjalnosti sam izstopil iz Tortoise. Pomagal je še Royal Trux in igral s Stereolab, že od začetka v senci pomaga Willu Oldhamu alias Bonnieju Princea Billyja, s katerim smo ga videli tudi v Ljubljani. Vmes pa je že snemal samostojno, najprej pod imenom M, zatem Aerial M in nazadnje kot Papa M. Če imajo različna imena razloge v vsakič spremenjeni glasbi, bi se moral David Pajo prav s ploščo Whatever, Mortal spet preimenovati. Kajti že prejšnji studijski album z zavajajočim naslovom Live From The Shark Cage je objavil kot Papa M, v nasprotju z njegovo monotono, z bluesom prepojeno samoto, kjer bi glas pokvaril intimno vzdušje, je album Whatever, Mortal večinoma vokalen. In glas Davida Paja sploh ni slab, zagotovo se mu ga ni treba sramovati. V napol mrmrajočih prehodih med stihi ne more prikriti vpliva zgodnjega Leonarda Cohena, nekatere pesmi moteče spomnijo na Dylana s spremenjenim besedilom, medtem ko razpuščena spremljava, ki daje vtis neobvezne vaje, kaže na dolgoletno druženje z Willom Oldhamom, posebej v pesmih, ko se mu slednji pridruži s spremljajočimi glasovi. Žal David dobrih nastavkov ne izpelje do konca, manjka mu tisti občutek, ki loči povprečne od največjih. Vendar je to šele njegov prvi vokalni album, in glede na količino zamisli, ki se kažejo v množici do sedaj izdanih plošč, lahko od njega še veliko pričakujemo. Predvsem pa ostaja občutek, da mu je malo mar za pričakovanja kogarkoli, ustvarja predvsem zase. V množici tistih, ki bi naredili vse za vzbujanje pozornosti, Papa M zveni kot pravi balzam za ušesa.

Janez Golič