ANTONY SANTOS

El Balazo

RM Records, 2001

Po zadnji zgoščenki Enamorado si je Antony Santos vzel daljši, skoraj dve leti dolg oddih. V tem času sta izšli dve kompilaciji velikih uspešnic, Santos pa je promoviral tudi ploščo sina Joseja Luisa. Zdaj je končno pred nami novi studijski album El Balazo s petimi bachatami, štirimi merengueji in eno balado; skladbo Cuanto Lamento glasbenik na zgoščenki odigra dvakrat – takoj na začetku kot bachato in na koncu še kot balado.

Prvi vtis po poslušanju ostaja neomajen: Antony Santos je še vedno veliki bachatero, izjemno tenkočuten v podajanju tega tipičnega dominikanskega ritma. Pri merengueju ušesa hitro zaslišijo novost. Santos je v spremljevalno skupino vpeljal klavir. Na tej zgoščenki klavirskega zvoka sicer še ni pripeljal v ospredje, saj tam še vedno vlada njegova polakustična kitara, vendar je na najnovejših ilegalcih s posnetki nastopov očitno, da jo vsaj v živo klavir več kot dobro nadomešča. Med merengueji bo nesporno največja uspešnica skladba Alegre Conga kubanske glasbene legende Miguela Matamorosa, ki je tudi edina skladba tujega avtorja na plošči. Vse druge so namreč Santosovo avtorstvo.

Druga novost je odsotnost dolgoletnega basista Memina, ki je bil eden od stebrov spremljevalne skupine. Gre za enega najbolj iskanih studijskih glasbenikov v Dominikanski republiki, ki je formalno pripadal Santosovi skupini, pred kratkim pa je odšel na svoje. Zato pa še naprej ostajata simpatična spremljevalna glasova Ambiorix Pimentel in Susi Espinal. Naslednja stvar, ki sicer nima zveze z glasbo, vendar kaže na določen zasuk v glasbenikovi karieri, je Santosova nova javna podoba. Zdaj se pojavlja v sodobnih športnih oblačilih in z naočniki, nekaj popolnoma drugega od nekdanjih fotografij z najrazličnejšimi zlatimi okraski (ogrlicami, zapestnicami), na katerih se je v glavnem pojavljalo kar njegovo ime.

El Balazo je plošča, ki takoj sede v uho. Bachate parajo srce, merengueji so hitri ter duhoviti. Na koncertih se njihov avtor razživi, saj na odru ni omejen z minutažo. Treba je dodati, da najdaljša bachata na plošči traja 6 minut in 43 sekund, najkrajša skladba pa »le« 5 minut in 14 sekund. Toda ko se Antony Santosa znajde na odru, se le redko ustavi pod desetimi minutami. Njegov naslednji izdelek, ki ga že pripravlja in bo izšel decembra, nas bo o tem verjetno znova prepričal. Gre namreč za ploščo »v živo«.

Marko Jenšterle